Na sprehodu po Ljubljani sem pred časom opazil zanimiv letak: napisan na roko, kar je v času demokratizacije tiska, ko vsak skromen računalniček zmore proizvesti reči, osupljivo podobne knjigotisku, že samo po sebi dovolj nenavadno. Z otroško pisavo je opozarjal, naj ne podpiramo hollywoodske industrije zabave z ogledom filma Free Willy, saj je na snemanju kit Willy shujšal za tono in dobil kožni izpuščaj, ker je moral ždeti v bazenu. Tri dekleta, ki so se pošteno podpisala, so napisala, kar jim je velevala vest. Že, zgodba o otroški ljubezni do velike živali (da film pripoveduje o tem, sklepam po napovedniku, saj potem, ko sem letak prebral, res nisem mogel v kino) je zagotovo nekaj lepega. Brez samopremisleka o pokroviteljskem odnosu bi se nemara strinjali, da je film primernejši za ogled mlajših generacij kot večina gibljivih podob našega časa, s televizijskimi dnevniki vred. Se mi zdi pa kljub temu zelo v redu, da se predstavnice ciljne skupine filma zavedajo razločka med fikcijo in načinom, kako je proizvedena.