cerogenih snovi v konvencionalnih čistilih, ki prehajajo skozi kožne pore v telo, v limfni sistem in krvni obtok, ter slabijo imunski sistem. »Ker dobro poznam vse te stvari, me sploh ni strah, da bi ponovno zbolela. Rekla sem si, prvih 30 let je bilo kritičnih, drugih 70 bo pa najlepših. Moraš živeti vsak dan posebej. Zame je vsak dan novo leto, ker znam ceniti življenje. Vsak nosi svoj križ, nikomur ni lahko na tem svetu. A to je evolucija. Najboljši preživijo, najboljši zmagajo. Moraš si vedno reči, sem najboljši, bom zmagal. Dokazala sem si, da nič ni nemogoče. Uspelo mi je diplomirati na strojni fakulteti v Mariboru, narediti 42-dnevni post … Prepričana sem, da je najbolje, da se človek odloči za tisto zdravljenje, v katerega verjame. Če si dovolj želimo preživeti, nam bo to uspelo. Bistveno je, da imamo zastavljen cilj in gremo proti njemu. Popolnosti sicer ni, preveč od sebe ne smemo pričakovati, sicer trpimo. Najti moramo ravnovesje v sebi, kolikor smo v resnici sposobni. Vendarle pa je treba v življenju nekaj početi in če počnemo tisto, kar nas izpolnjuje, je lažje. Najbolj pomembno je, da spremenimo ustaljene vzorce življenja in da smo sposobni živeti sami s seboj, namesto da nenehno pričakujemo od drugega, da bo nekaj storil namesto nas,« pravi Simona, ki od tega, kar se ji je zgodilo, pobira samo dobro. Največ se je naučila od slabih stvari in zdaj ve, zakaj je zbolela: da danes lahko svojo izkušnjo in znanje posreduje naprej. Zna se prepustiti toku in začela je verjeti v dobro, v moč misli, zato se ji tudi dogajajo samo dobre stvari. Na zadnjih preiskavah je bila Simona na ultrazvoku v zasebni ordinaciji pri dr. med. Guna, ki je bil navdušen nad njenimi izvidi in fenomenalnimi rezultati zdravljenja. Leta 2004 so ji zdravniki rekli, da jo konec leta čaka ponovno zdravljenje s kemoterapijo, ker so bezgavke spet »podivjale«. Vsako leto hodi redno na kontrolo, a do danes zdravljenje ni bilo potrebno. Andreja Paljevec