Veter je precej mrzel, kot da bi imel okus po murvah, mimo belega topola mirno pluje čoln, po vodi so razpršeni prameni meglice, mladiči megle, čoln za seboj pušča niz sledov majhnih vrb, kako črno modrikasta noč, kot tuš! Čoln pluje dalje s temnim ozadjem iz trav in grmičevja brez barve. Oh, kako živahen je njegov čolnič, niti tok mu ne more kljubovati. Tako mirno je, toda na bregu se sliši marsikaj, zvoki, ki jih vsaka ušesa ne slišijo, rahel pisk, šumenje, prhutanje, veliko stvari, pokanje suhega vejevja, Andriuşa jih prepoznava enega za drugim: sova, pižmovka, črna liska, zrak rečnega ustja mu polni pljuča, svež in sladkoben prodira v njegov trebuh, v njegove roke in njegova stegna, kot da bi dihal s celim telesom, postaja lahek, vse lažji, tudi on leti nad kanalom Kacavaja, vzdolž mren. Pozneje je spet v čolnu, gre skozi trsje, stoji in zabada drog v blatno dno, spet ima pred očmi zvezdo danico, zakriči ji kak sebe, krasavica? ljubimaja! in potem, ko brez predaha pije žganje, iz steklenice, za katero ne ve, kako je prišla v njegove roke, čuti, kako čudovita zvezda vleče čoln po močvirju, mu daje moč, da nadaljuje, kamor ga je volja. Pride do manjšega jezera, ki sploh ni globoko, do bajerja, ravno pravšnjega za tepež krapov, pred njim stoji ribiška vrša, edina, ena novih, takoj jo je prepoznal po vdolbinah, narejenih z nožem po drenovem lesu, in po vozlih mreže. Pohiti, da bi jo dvignil in potegnil v čoln, toda ko se je dotakne, začuti, da se trese, mreža se upira, težka je, napeta, pripravljena, da mu spolzi med prsti. Sope, njegova glava je mokra kot polit cucek, kot da bi kapljice dežja prodirale skozi kožne pore in korene las, išče steklenico, da bi naredil še nekaj požirkov žganja, a ta je izginila brez sledu, išče zvezdo danico, a je na nebu ne najde več, namesto nje se je pojavil zaskrbljeni obraz babice Liube, babuška, babuška! Veter je zdaj dobil okus po piti iz murv. Andriuşa je prepričan, da je ujel veliko ribo, in počasi začne peti s tresočim se glasom Oj, Moroz, Moroz. Ko jo skrbno prime, ga vrša vsaj malo uboga, zvija se, dviga, krogi iz šib se približujejo, bitje pod vodo se bojuje na vso moč, lahko bi bila pobesnela velikanska ščuka ali star som, daljši od njegove starejše sestre, Veročike. Vrša mu nenadoma izgine izpred oči in v rokah drži ribiško mrežo. Uspelo mu je, ujel je ribo, toda tisto, kar je tam, ni riba, morda je vidra, ki se je ujela v mrežo, ko je iskala zalego, toda tudi vidra ni, je nekaj belkastega, nedoločnega, ni bitje, ker se ne upira, je neka stvar ali skupek stvari, teža mu lomi roke, zdaj jasno vidi, da so se v njegovo mrežo ujele človeške kosti, veliko kosti, samo lobanje, pet ali šest. Andriuşa ne poje več. Obmolkne, molčanje je kratko, potem kriči, ostro kriči, tisti, ki se zbudi na hotelskem hodniku, v drugem nadstropju, je vojak Andrei Butîlchin, ki je na dolžnosti pred vrati sobe številka 211, ves prepoten, kot da bi ga kdo poškropil z vrtno škropilnico. Zmedeno gleda okoli sebe, hodnik je prazen, neonka nenehno brni, na šipo hidranta je nekdo prilepil žvečilni gumi, nekaj nočnih metuljev poskuša priti noter skozi okno pred njim, ki gleda proti goram. Z rokavom suknjiča si obriše čelo, vstane z umazanega tapisona, odrevenel je, nekje spodaj ga boli hrbet, pod rebri, prižge si cigareto. Na drugi strani vrat se v sobi, ki jo mora stražiti, slišijo koraki, v ključavnici se obrača ključ, kljuka se upogne in pojavi se suhljata podoba vojaškega tožilca Spirua. Meglene oči, ostre ličnice in velika usta nad narobe oblečeno strgano rjavo pižamo in gumbi navznoter. Vojak Butîlchin, zasliši: »Kaj, kaj se je zgodilo?« Odgovori, da je sanjal, zasliši se kletvica, ne odgovori nič, vidi, kako se pred njim zaloputnejo vrata. Pogleda na uro, dvajset do treh zjutraj je. O, Bog! Kako je minil čas, še malo, pa bo prišla zadnja požarna straža. Hodi po dolgem in slabo osvetljenem hodniku, enkrat in še enkrat, osemkrat, štirinajstkrat, šestindvajsetkrat, potem ne ve več, kolikokrat, izgubil je nit štetja, hoja mu dobro dene, zbadanje v hrbtenici poneha, podoba mreže ga ne straši več. Človeških kosti se je v zadnjem času dovolj nagledal in jih bo znova videl naslednji dan, pa naslednji in tako naprej, ko bodo k nesrečni jami spet peljali celo četo žandarjev. Konec koncev je dobro tako, kot je, to ni delo, zidarska žlica namesto lopate, plastične vrečke namesto vreč ali samokolnice, cela vrsta odmorov, ko se tožilci začno prepirati ali pa ko izvedencu sodne medicine pride na misel kakšna ideja ali ko se pojavi komandir policije, tisti zabuhli rdečeličnež, tak kot kuhan rak. Oho, in kako blagodejni so zidovi, ruševine. Takoj se lahko zmuzneš v mesto po pijačo, cigarete, kruh. Skriješ se v osrčju gozda, zadremlješ ali se vsaj zlekneš v travo, ko si poročnik nadene očala in začne brati časopise. Bolje od urjenja in preplahov v vojašnici, bolje od tedenskih dežurstev, šest ur na straži in nič manj, brez spanca, in ko se že kaj zgodi, je bolje prenašati Spirua. Je pohabljenec, prikazen, pokvarjenec, kriči in maha z rokami kot nor, ima izbuljene oči, vsako deseto noč stražiš pred njegovimi vrati, komandanta žandarjev je prepričal, da je v nevarnosti, da potrebuje varovanje, nikoli ti ne uide, da mu ne bi loščil čevljev ali ščetkal njegove uniforme sodnika polkovnika. Preklinjaš ga v mislih in potem te mine. Bolje, da te mine, če ne zaradi drugega zaradi možica, ki ves čas kroži med preiskovalci in si nekaj zapisuje v moder zvezek, a ne kaj slabega, kot je mislil na začetku, saj ni polkovnik, potem ko je govoril z njim, nikogar kaznoval, možica, ki lahko vsako jutro razkuri tožilce, še posebej Spirua, tega možica, političnega zapornika, ki da vsakomur cigareto in včasih tudi prosi zanjo, ki je na dan mrtvih v času zbora ob dvanajstih pred četo v navzočnosti polkovnika postavil poln zaboj vina. Butîlchin se s komolci opira na okensko polico, nekje gori, daleč stran sveti luč. Slišal je, da je tam gorska koča. Prisegel si je, da ne bo šel nikoli tja, saj ne prenese gora, nobenih gora. Le kaj je pomenila zvezda v sanjah? Je bila danica, ki se je spremenila v babico Liubo, babuška, babuška, pet pekačev pite z murvami bi pojedel hkrati.