Proti koncu študija so me na neki kliniki pripeljali k otroški posteljici, v kateri je ležalo bitjece, ki ga moji možgani nekaj dolgih trenutkov niso prepoznali za človeka. Najprej sem zagledal sploščen kožnat mehur, ohlapno napolnjen s tekočino, ki je v obsegu meril dober meter in je s svojo velikostjo prekrival vso blazino; šele nato sem na spodnjem robu te rahlo valujoče gmote zagledal oči z begajočima zenicama in usteca, ki so se odpirala in zapirala. Vodenoglavec. Ko so dvignili odejico, sem videl drobceno telo, ki je bingljalo iz glave kakor padalec, privezan pod padalo. Ali velikanska žuželka. Otrok je bil star nekaj let, lahko je sesal in to ga je ohranjalo pri življenju. Pritisk možganske tekočine je že zdavnaj razklenil njegove lobanjske kosti, toliko lažje je sploščil možgane in jih spremenil v tanko opno na notranji strani kožne vreče; samo koža je kljubovala pritisku tako, da mu je popuščala; zato se je glava nenehno povečevala. Otrok ni videl, ne slišal, ne drugače zaznaval sveta okoli sebe, njegovih možganov ni bilo več. Prepričan sem, da je imel ime; dala mu ga je mati, ki ga je vsa leta njegovega kratkega življenja hodila pestovat v bolnišnico, resda vse redkeje, pa vendar vse do konca. Po mojem spominu je živel vsaj pet let; tako dolgo preživetje so omogočili dobra nega in zdravila vključno z antibiotiki, ki jih je dobil, če je dobil bakterijsko vnetje.