V naši vasi je nekoč živel pravi jager. Ni pustil, da bi ga klicali lovec. Bil je jager. Pika. Še globoko v penziji, ko mu tresoča roka ni več omogočala nikakršnega ulova, je s svojim gonjačem, psom silno butastega videza, zahajal (neoborožen, hvala bogu) v bližnji gozdiček, da je ujagal vsaj kako gobo, če že ne močerada. Ali nekdaj, pod Titejem, kot je rad pravil, se mu je godilo. Država mu je bila namreč v skrb dala zaplato gozda, kjer se je takorekoč brez obveznosti izživljal nad živalmi. Včasih je gostil visoke politike, včasih vidne tržno planske gopodarstvenike, včasih le zelene brate ljubitelje jage. In takrat so začele po naselju krožiti najbolj ortodoksne legende o oboroženih pijancih v gozdu, anomalijah živalskega obnašanja ter kršitvah fizikalnih zakonov. To so bile prave lovske! Enkrat je razlagal, kako ustreli jelena v rit, nakar se ta s kroglo v sebi obrne za sto osemdeset stopinj, krogla pa mu prileti iz gobca in zadane po prvi varianti jagra v nogo (seveda je zainteresiranim ponosno kazal rano), medtem ko po drugi smukne kar nazaj v cev puške. Drugič naj bi mu zmanjkalo metkov, ko naleti na kapitalca. Problema nema: na tleh zagleda zarjavel žebelj, nabije ga v puško in ustreli. Kapitalec se ravno drgne ob drevo, žebelj pa ga zadene v kožno gubo na hrbtu in ga pribije ob deblo, kjer počaka na svojo usodo. Razlagal je tudi, da se da divjega prašiča priklicati z značilnim zvokom bruhanja. Odsihmal je bila treznost v gozdu prepovedana. Prvinska zabava!