Nasploh pa se večina raziskovalcev zaveda, da se podajajo na spolzko področje. Mnogi čakajo na razvoj dogodkov. Redki so tako odločni kot Davor Solter, direktor na Max Planckovem inštitutu za imunobiologijo, ki je o raziskavah zarodnih celic že pred dobrim letom dejal: Zakoni se pač morajo prilagajati realnosti. In večina znanstvenikov si želi res samo novo ustvarjanje celic in tkiv, ne pa novega človeka. Niso dr. Frankensteini, ampak zdravniki in biologi, ki upajo na skorajšnjo terapevtsko uporabo svojih raziskav. Pravijo: gre za konkretno zdravljenje konkretnih bolezni, ne pa za ustvarjanje nekakšnega človečnjaka. Za zdaj so pri marsikaterem tkivu znanstveniki še soočeni z mejami stvarjenja: mišice rastejo samo do določene velikosti, umetna koža ne diha, nima žlez in dlak. Hrustanec je manj odporen proti obremenitvam, notranji organi so preveč kompleksni, da bi jih posnemali v vsej raznolikosti njihovih celic, živcev in žil. Kako trpežno bo nadomestno tkivo, za zdaj ne ve še nihče. Pri presajenih kožnih celicah so, na primer, že ugotovili, da so pri presaditvi odvisne od starosti njihovih predhodnic. Nekateri se bojijo, da bo umetno vzgojeno tkivo čez čas odmrlo.