Od starih sotrpink je v taborišče v Palembangu najkasneje prišla Margot Turner, ki je ostala v Muntoku, saj je imela na nogah hude otekline, polne gnoja. Neki ujetnik jih je predrl z žepnim nožem in šele nato so jo pripeljali v taboriščno bolnišnico v Palembangu. Sedaj je bilo taborišče že tako polno, da so morale ženske izbrati svojo predstavnico, ki se bo dogovarjala z japonsko upravo taborišča. Škotska zdravnica Jean McDowell je bila kakor nalašč za to nalogo. Za preživetje sta bili najpomembnejši dve stvari: kurjava za pripravo hrane in hrana. Drv in dračja je bilo malo, zato so bungalovi počasi ostajali brez lesenih vrat, stopnic, okenskih okvirjev in vsega lesenega, kar je bilo mogoče pogrešati. In končno hrana. Vedno gnila zelenjava in smrdljiv riž, kuhan na razne načine. Edina sprememba v enoličnem življenju je bil japonski general, ki je občasno prišel v izvidnico. Takrat so se morale vse postrojiti pred bungalovi in ko je očalasti general šel mimo njih, prikloniti do pasu. Komandant taborišča je postal major Miachi, na pogled prijeten možak, ki je pred vojno nekaj časa živel v Singapurju. Verjetno je bil zaradi tega do predstavnice taboriščnic zelo vljuden in si je njene želje vestno zapisoval, vendar ni nikoli nič naredil. V taborišču, v katerem je bilo toliko različnih nacionalnosti, se rasnim predsodkom pač ni bilo mogoče izogniti. Angleži kot Evropejci Evrazijcev, potomcev mešanih zakonov, nikoli niso sprejemali kot sebi enake. Niso jih šteli med podložne narode, pa tudi ne med elito, med katero so se prištevali sami. Sedaj pa so se znašli skupaj v taborišču in Evrazijci, ki so z elito preživeli bombardiranja, beg, brodolome in ujetništvo, nikakor niso več pristajali na to, da bi bili manj pomembni od Evropejcev. Trdo so se borili za tisto, kar so mislili, da jim pripada, namenoma puščali Evropejcem težja in bolj umazana dela ter se prednostno prerivali za hrano. Vsem pa so življenje grenili malarija in razne infekcijske bolezni. Spremljali so jih močni glavoboli z vročino, ki se je nenadoma sprevrgla v mrzlico. Pikali so jih komarji, ki so povzročali strahotno srbečico, nadlegovale so jih kožne bolezni, otekale so jim noge. Nekega dne so straže spustile v taborišče kitajskega trgovca Gho Lenga, ki je na svojem vozu prodajal neprecenljive dobrote: banane, zelišča,