V Kapelici je v sredo šlo več kot Za noht…, saj je imel performans delovnega naslova Evropa III zaključiti trilogijo neugnanega Iva Tabarja. Tabar, ki je svoje poglede do priključitve Evropski uniji že izrazil tako, da si je iz želodca črpal modro tekočino in jo kitil z rumenimi zvezdicami ter si, “raje kot da...”, bojda zelo nazorno in zvonko, zvrtal luknjo v koleno, je skominal tudi v Kapelici. Točneje, že prej, saj je naslov performansa skupaj s Tabarjevim imenom poučenim lepo poživil peristaltiko, v Kapelici pa povzročil migracije med krutim prizorom v živo in med mesarsko video povečavo zasačenega občinstva. Da ni šlo le za anestezirano, a zaradi za dokončno odstranitev potrebnega drezanja in rezanja na moč mučno puljenje nohta z vidno šokiranega prstanca, je poskrbela simbolika dejanja, saj je okrvavljeni Tabar s slovenskim grbom poslikano roževino ročno namestil na kot iz marcipana ali plastike kožne barve izdelano slovensko maskoto, napol človeško ribico, napol iztegnjeni sredinec, in jo prebodel z razbeljeno iglo, vrh katere se je bohotil evropski prapor. Definitivno: gesta, pisana na kožo novim, menda zaradi aktivističnega podtona prisotnim obiskovalcem Kapelice, v protiglobalistično nošo odete mladeži, ki jo je z lekcijo anatomije, žrtvijo in z malo krvi v teh aseptičnih televizijskih časih presunil in upajmo tudi razvedril naredi sam kirurg, sicer bolničar Izolske ustanove, kateremu s Hipokratovo prisego zavezani profesionalci nočejo in nočejo priskočiti na pomoč. Fakju, ojropa?