Nato me vpraša, kako je bilo v službi. Zmignem z rameni. Kaj pa naj bi odgovoril na tako vprašanje? Kot sleherni dan po obedu tudi danes tiho, topo obsediva ob miniaturni izvlečni mizici. Le kaj naj zdaj počneva? Ni govora, da bi šla kam ven. Tukaj, v kapsuli je hrup pridušen in tudi zrak ni preveč težak, ker ga vsaj za silo sproti filtrirajo. Zunaj pa ... Le kaj naj bi človek počel zunaj? Sprehod je že cela desetletja domala pozabljen pojem. Kar nas je odraslih, se sicer še spominjamo svojih otroških let, ko sta nam dedek ali babica pripovedovala zgodbe o sprehodih. O lepi, zeleni pokrajini, ko je bilo še mogoče hoditi po travi; ko je bilo mogoče opazovati, kako veter guga krošnje košatih dreves; ko si lahko gledal spreletavanje ptic in poslušal njihov razigrani ščebet. Spomin na te pripovedi pa vse bolj bledi in izginja. Včasih se sprašujem, ali to niso samo izmišljene pravljice, kot tiste o sedemglavih zmajih, o čarovnici s kljukastim nosom in o princu, ki se poroči z revno lepotico.