Najkrajša pot od Tsava do reke Athi je vodila skozi džunglo v severovzhodni smeri. Na srečo je tod vodila še posebej dobro uhojena pot, po kateri so hodili nosorogi. To sem prav pogostoma uporabljal. Odkril sem jo povsem po naključju ob neki priložnosti, ko sem goste, ki so me obiskali v Tsavu, povabil, naj preživijo noč ob reki. Ko smo se počasi in mukoma prebijali skozi džunglo, smo naleteli na dobro uhojeno stezo, za katero se je zdelo, da vodi v smeri, v katero sem hotel tudi sam. Bil sem prepričan, da nas bo tako ali tako nekako privedla do reke, zato sem z zaupanjem šel po njej. Zdaj smo napredovali zlahkoma in sled je vodila po širokih jasah, kjer je bilo veliko sledov antilop; res smo nekajkrat te živali za hip tudi videli, vendar so vedno bliskoma zbežale v goščavje, prestrašene ob hrupu, s katerim smo se jim približevali. Končno, tako kot sem predvideval, se je stara pot nosorogov izkazala za zanesljivega vodnika, kajti do reke Athi smo prišli na kraju, ki je bil kot nalašč za taborjenje; nekaj košatih dreves tik ob rečnem obrežju je dajalo blagodejno in hladno senco. Priredili smo odličen piknik, kasneje pa so moji gostje uživali v noči na prostem, četudi so se nekateri hudo prestrašili nosoroga, ki se je puhajoč priklatil prav k našemu taboru, očitno zelo vznejevoljen zaradi vdora v njegovo kraljestvo.