Da ne bo pomote, gre za pritlikavi mandljevec (Prunus tenella), ki zraste največ en meter visoko. Rod Prunus samo v našem pod-nebnem pasu šteje kakšnih 200vrst,med njimi pa niso samo sadne češnje,višnje,slive,breskve,marelice,mandelj). Kar številne so lepotne vrste z osupljivo lepim cvetjem spomladi. Njihove skup-ne značilnosti so v glavnem listopadnost,petštevno cvetje in koščičast plod. Okrasne ali lepotne vrste pod skupnim imenom japonske češnje,večinoma nimajo plodovja. Ne glede na njihovo botanično pripadnost,jih iz praktičnih razlogov uvrščamo v skupine zgolj po njihovi pojavni obliki. Med njimi so vrste zelo nizke,celo prekrovne rasti,primerne za najmanjše vrtove in košata drevesa za velike vrtove,parke,drevorede. Na Japonskem so češnje prava poduhovljena vrsta,ki bi v različnih sortnih različicah lahko več tednov bogatila tudi naše vrtne in parkovne po-dobe. Niso pa samo češnje. Nekatere lepotne so slive,breskve in celo mandelj. Ze od nekdaj je pri nas najbolj razširjen kitaj-ski trokrpi mandljevec (Prunus triloba). Na veliko so ga gojili za rezanje cvetja. Minula desetletja je bil v vrtovih najbolj priljubljen njemu soroden žlezasti mandljevec (Prunus glandulosa 'Rosea' in 'Alboplena') z vrstnatim rožnatim ali belim cvetjem. Potujoči mandljevec (P.tenella) pa še danes poznajo samo največji sladokusci. Vsi trije so prikupne nizko grmaste rasti,kakor ustvarjeni celo za najmanjše vrtove. Zlasti trokrpi mandljevec so vrtnarji cepili v majhna drevesca,kakor to danes počnejo s številnimi drugimi grmovnicami. Drevesca so bila različnih veilkosti,sadili pa so jih družno s kosmuljami cepljenimi v deblo. Grmaste rastline vzgojene iz zelenih potaknjencev smo srečevali vsepovsod. Vsi trije so atraktivno cvetoče spomladanske grmovnice,ki zlasti v družbi vrtnih trajnic najbolj popolno izpolnjuje-jo svoje lepotno poslanstvo. Cepljene rastline radi prerastejo divjaki bujno rastoče podlage in jo tudi hitro uničijo,če jih pravočasno ne odstranimo. Fred kakšnimi 50leti je ovenelost mladih poganjkov (Monilia) napadla tudi mandljevce in jih pregnala iz naših vrtov. Moteče je bilo sušenje mladih poganjkov takoj po cvetenju,škropljenje pa v lepotnem vrtu nikoli ni bilo priljubljeno. Potem že rajši žrtvujemo rastlino. Zaradi kodravosti listja so bile žrtvovane tudi okrasne rdečelistne in rdečecvetne breskve. Potrebno pa ni ne škropljenje,niti odpoved tem lepim cvetnicam. Pritlikavi mandljevci najlepše cveto na enoletnih mladikah. Venenju in sušenju odcvetelih poganjkov se izognemo tako,da mandljevce takoj po cvetenju temeljito obrežemo,odrezane veje pa sežgemo. Poganjki,ki piženejo po obrezovanju niso več napadeni, cvetno razkošje pa nam je v prihodnjem letu zagotovljeno. Za reza-nje cvetja pa trokrpi in žlezasti mandljevec,ne glede na to moramo temeljito prirezati,da dobimo lepe dolge enoletne poganjke polne vrstnatega cvetja. Potujoči mandljevec (Prunus tenella) sem poimenoval zgolj zaradi tega,ker se na ustreznih bolj sušnih rastiščih urno širi s požemnimi odrastki. Nikdar pa ne ogroža drugih rastlin,ali da bi bil kako drugače nadležen. Ponekod v svoji domovini Makedoniji spomladi zažarijo cela pobočja,ko zacveti že ob koncu marca. Najdemo pa ga tudi na Gradiščanskem in morda še kje bliže. Tam ga ne napade nobena bolezen,saj v toplejših spomladanskih dneh nežne mladike z listjem vred hitro zaključijo rast in otrdi-jo. V naših vlažnejših krajih je razvoj dolgotrajnejši,pogoji za monilijo torej ugodnejši. Preganjamo jo s temeljitim obrezovanjem, saj mandljevci v milejšem podnebju zamujeno rast hitro nadoknadijo. Glede na to bi si ta rano cvetoča skromna grmovnica zares zaslužila več pozornosti. V vrtu zraste komaj pol metra visoko in ko proti koncu marca zacveti,povsod poskrbi za prijetno presenečenje. Glede tal ni prav nič zahtevna,rada je le na suhem, sončnem rastišču. Kot naša domača vrsta,bi lahko pT'eraščala v celo sušne brežine ob cestnih prometnicah,da o priložnostih v kraskih in primorskih vrtovih ne govorim. Tam bi se zlasti pri inteligentnih lenuhih nemoteno širila in kakor domača rumena relika lepotno bogatila obcestne prizore. Za presajanje ni prav nič občutljiva. Ce ji dovolimo da "potuje" jo celo v naših krajih spomladansko sušenje mladih poganjkov ne prizadene. Novi koreninski odrastki poženejo iz tal kasneje ko razmere za razvoj monilije že minejo. Kogar pa takšno širjenje moti,preprosto populi odvečne poganjke, ali pa izbere cepljeno rastlino. Temnorožnate sorte,cepljene (okulirane) na breskovo podlago,so nekoliko bujnejše rasti,se pa seveda ne razraščajo,ne potujejo. Mandljevcev cepljenih na druge podlage (rašeliko,češnje,mirabolano) ne priporočam,če nočete imeti težav s poganjki bujnejše podlage. Najboljša je rastlina na svojih koreninah,še to je pri nas presenetljivo težko dobiti. Odvečne poganjke vselej izpulimo takoj ko jih za-gledamo ali pa šele ko odevetijo. Semeni redkokdaj,plodovi pa so podobni pravemu mandeljnu. Atraktivnejše cvetoči križanci (sorte) ki jih ponujajo vrtnarijeine semenijo.