Petru so dali dvainsedemdeset ur dopusta. Zelden je bil neznano kam izginil, tako da ni mogel nasprotovati mladi sreči Petra in Renate, ki se do slovesa sploh nista več ločila. Tesno objeta sta se sprehajala pod mrzlimi zvezdami, se zamaknjeno potapljala drug drugemu v oči in se neskončno dolgo poljubljala pod krošnjami košatih dreves. Jedla sta, ne da bi vedela, kaj jesta, in pila, ne da bi se zavedala, kakšen okus ima pijača. Brez besed sta uživala v veličastnem novoletnem ognjemetu, njuni pogovori so se sukali samo okrog njiju in njune prelestne prihodnosti. Bilo je tako, kot da bi bila že od prej vse vedela drug o drugem, zdaj sta se pa samo spet našla in izpolnila davno obljubo, ki sta jo bila nekoč dala drug drugemu. Na njen predlog sta najela sobo na kozmodromu in Peter je prvič spoznal, da se človek lahko pošteno utrudi tudi, če sploh ne vstane iz postelje.