No, pa se še spomnim, kako smo bili včasih, Mladina namreč, uradno informativno politično glasilo predsedstva republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije. (Ta zamotani splet visokodonečih nazivov sem si pa izvrstno zapomnil, ni kaj.) A kljub temu da smo bili novinarji že v redakciji prav skrbno nadzorovani, smo ga včasih v kakšnem prispevku sem pa tja malo pobiksali, pravzaprav v tistih začetnih časih še nič posebnega, kvečjemu kakšno bolj ali manj butasto otročarijo. Denimo, kdaj se mi je namesto »moški spolni organ« zapisalo kar »kurc« ali pa se mi je v tekst vtihotapila kakšna otroška pesmica, v kateri so bili tudi verzi »Tito ima pa debelo rito«. Taki »izpadi« pa so vznemirili tako imenovano javnost, še posebno budno oko jezikovnega razsodišča, katerega glavna skrb je bilo bedenje nad vdorom raznih tujk in spakedrank v naš lepi slovenski jezik in tam notri so sedeli ugledni in moralno neoporečni možje. Oh, sem tarnal, ko so me na redakcijskem sestanku privili v šraufštok, saj je »kurc« vendarle lep in klen slovenski izraz in »penis« le tuj pritepenec, in so torej oni, razsodniki, licemeri, pa ni nič pomagalo. Šef se je le zazrl vame z očmi take barve, kot si jo nadene posušena ugasla trava, ter me hladno obvestil, da me čaka razgovor s predsedujočim Organizacije. Teh je bilo sicer v različnih časovnih obdobjih seveda več, in na takih zagovorih sem se zvrstil pred vsemi - od Ljuba Jasniča naprej, dvakrat ali trikrat tudi pred Tonetom Anderličem. Ja, madona, kaj mi ga pa zdaj še ti serješ, je bil pokroviteljsko, a vendar vzvišeno neposreden, ko sem vstopil v njegovo pisarno, hudiča, a smo prijatelji ali kaj? Potem mi je namignil, naj za sabo zaprem vrata, to pa, kadar greš h kakemu predpostavljenemu, nikoli ne diši po čem dobrem. Potem pa me je pričel s krepko brnečim glasom izpod tistih svojih košatih brk, ki so mu dajale videz nekakšne proletarske možatosti, idejno obdelovati. No, saj tudi jaz včasih rečem »kurc«, pa še drugače krepko zakolnem, se je predstavljal v povsem človeški luči, vendar to počnem za šankom ali med prijatelji, za v časopis pa to ni. Če bo to šlo takole naprej, bo vsakdo mislil, da lahko reče kjerkoli karkoli, in mnogi se ne bodo ustavili samo pri vulgarnih besedah, ne, kaj kmalu bodo zašli še v kakšne nesprejemljive meščansko dekadentne idejne stranpoti, je razpredal. To pa vodi v navadni meščanski anarhizem. Čeprav sem ždel tam pred njim ponižen kot poslednji kamen s kakšnega prodišča ob Selški Sori, sem pozorno opazoval njegov nastop. Sklepam, da so ga najbolj očarali takratni voditelji KP s Stanetom Dolancem na čelu, ki so svojim vrtoglavo mogočnim funkcijam navkljub v javnosti vedno nastopali kot preprosti, a pošteni ljudje iz ljudstva, ki so jim žganci ljubši kot kaviar in raje srknejo domači cviček kot peneči šampanjec, z običajnim smrtnikom pa vedno spregovorijo toplo in razumljivo. Ti razgovori so se vedno končali spravljivo, čeprav so mi pozneje v ušesa priplahutale govorice, da je mojim neposrednim šefom nekako namignil, naj me že vendar enkrat fuknejo iz službe, da bo že enkrat konec teh poniglavosti. (Ta način razreševanja problemov je bil namreč tudi eden najbolj klasičnih z repertoarja politikov iz ljudstva, kajti imel je to dobro stran, da se nikoli z nikomer nisi skregal.)