Nekega večera pa sem vseeno in mu tudi vse povedal, kar sem mu imel za povedati, predvsem to, da je prvi med prvimi in da nam edino te zadnje pesmi v Obzorniku, ljudski reviji za nekakšno partijsko Mohorjevo družbo, niso všeč. Alojz Gradnik je samo dvignil košate obrvi in videl sem zelo prijazen pogled, potem je prikimal in ni rekel drugega kot da, potem pa je bil spet med svojimi kot vsak večer, kamor nisem sodil. Duh je hudičeva zgodba, tako je razplasten in zmeraj drugačen.