Ko sem brala tvoje pismo, me je, bogme, tam nad očmi prav bolelo, ker sem si predstavljala, kako zoprno mora biti to puljenje obrvi. Če te lahko potolažim, tudi sama nisem med tistimi, ki imajo obrvi tenke kot las, komaj vidne, da si jih morajo celo malce pobarvati, da jih je sploh kaj moč videti. Ampak mislim, da imava dovolj prostora za eno mojo podobno zgodbo. Pride lani, ali predlani, no ja, saj ni važno, vnukinja Anja k meni in pravi: Justi, a se tebi ne zdi, da imaš po nogah malce preveč kocin? Po pravici povedano, do takrat sem bila prepričana, da imamo vsi kocine, da je to normalno in da to res ni tako velika reč, dokler nisi podoben opici. A se ni dala odgnati. Veš, je rekla, poletje se bliža, pa bi morda ti na plaži bolj »zažgala« brez kocin. Kaj pa naj bi jaz zažigala na plaži, sem se sumničavo izogibala, ker sem čutila, da je v tej kocinasti zgodbi skrito nekaj ne preveč prijetnega. Na plaži je prepovedano kurjenje! Ne, Justi, samo dol jih bova pobrali. Imam čudovito sredstvo. Seveda, mene ni težko pripraviti do vsakršne neumnosti in sem ji pustila, da me je po eni nogi namazala z ne vem čim, tisto ne vem kaj se je potem strdilo in moja Anja cukne tisto reč z moje noge. Zatulim, zarjovem, da so iz sosednjega bloka pritekli, češ, Justi je zadela na lotu, in so imeli kaj videti. Ena noga rdeča, gola, brez kocin, jaz stokam, kot da so me gasilci ravnokar privlekli iz goreče stolpnice, Anja pa navdušeno skače okrog in kriči: »Uspelo je, uspelo!« In veš, kaj je hotela. Da opravimo »depilacijo« (tako se menda temu bolečemu postopku reče) tudi na drugi nogi. E, tu sem se uprla, na žalost vseh zbranih, in potem sem nekaj mesecev hodila z eno »golo« in eno kosmato nogo. No, zdaj pa k tvojim obrvem. Preden nadaljuješ puljenje, vseeno stopi do kozmetičarke. Bolje k njej kot pa k zdravniku. Tam ne tepejo, ne zmerjajo, ampak ti bodo razložili, kaj z obrvmi in kaj z obrazom, ki se bo, takoj ko minejo zgodnja najstniška leta, umiril. Zakaj bi trpela silne muke, čemu bi iz obraza naredila drugega Michaela Jacksona, ko pa najbrž obstaja sto drugih, prijaznih in manj bolečih načinov, da se znebiš svojih težav. Lepo je biti »sam svoj mojster«, a včasih je le treba prisluhniti strokovnjaku. Tudi jaz sem se lastnoročno lotila popravila kolesa, potem sem pa le končala pri mehaniku, ki mi je dejal: Gospa, ja kdo pa vam je to delal. Saj kolo lahko vržete v smeti! Mimogrede, meni so košate obrvi všeč!