»Dobro, prijatelj! Zdaj pa povej, kaj mi je storiti, ki se razumeš na te reči!« »Nič drugega,« odvrne sluga, »samo pij, potlej hodi gor in dol, dokler ti ne začno noge dreveneti! Nato lezi in strup bo sam učinkoval!« Pri tem mu ponudi kupo. Jasnih lic seže Sokrates po njej: še zdrzne se ne in ne prebledi, niti žilica mu ne zatrepeta v obrazu. Strmo, kakor je bil vajen, pogleda moža izpod košatih obrvi in reče: »Kaj meniš, ali smem odliti od te pijače prvino bogovom?« »Navada je,« odvrne sluga, »da zmanemo samo toliko strupa, kolikor mislimo, da ga je dovolj za normalno dozo.« »Razumem,« de Sokrates. »Toliko pa menda smem in celo moram, namreč prositi bogove, da bi se mi preselitev s tega sveta na onega srečno iztekla. To je moja molitev zdaj in upam, da bo uslišana.« Po teh besedah je nastavil kupo, povsem mirno in hladnokrvno, ter jo na dušek izpraznil. Večini med nami je bilo dotlej še koli mogoče zadrževati jok. Ko pa smo videli, kako je pil in izpil, se nismo mogli več krotiti. Tudi meni so z burno silo navrele solze, tako da sem si zagrnil obraz in jokal, jokal – ne zavoljo njega, zavoljo svoje nesreče, da sem izgubil takega prijatelja. Kritona je zgrabilo še pred menoj in zapustil je celico, ker ni mogel več dušiti ihtenja. Apolodoros pa, ki je že prej ves čas jokal, je udaril v tak krčevit plač, da je presunilo vse navzoče, razen Sokrata. Ta je namreč rekel: »Kaj le počenjate, čudni ljudje? Saj sem vendar ženske zato odpravil domov, da bi preprečil take prizore! Slišal sem, da je treba življenje skleniti med pobožnim molkom. Pomirite se, prosim, in boditi možje!« Ko smo to slišali, nas je bilo sram ter smo zatrli solze. Sokrates je stopal po celici. Kmalu je potožil, da čuti težo v nogah. Sluga mu reče, naj leže. Obenem dene roko nanj, podrži za kako minuto, nato mu pogleda noge in stegna. Uščipne ga krepko v nart in vpraša, ali čuti. Sokrates, da ne. Čez malo časa ga uščene v meča in tako postopoma više in više; pri tem nam razlaga, kako se telo ohlaja in dreveni. Potiplje ga še nekolikokrat in reče, češ ko pride do srca, bo po njem. Že mu je omrznil ves spodnji život, ko si odgrne glavo – ležal je namreč pokrit – in reče (bile so njegove zadnje besede): »Kriton,« reče, »Asklepiu smo dolžni petelina! Skrbi, da ga dobi, in nikar ne pozabi!« »Ne boj se!« odvrne Kriton. »Ne bom pozabil. Imaš še kako željo?« Na to Sokrates ni več odgovoril. Kratko zatem ga je spreletel krč – sluga mu je odgrnil obraz – in zenice so mu bile osteklele. Ko Kriton to vidi, mu sklene usta in zatisne oči.