Španščine, ki sem jo sprva samo klatil, sem se v nekaj tednih že kar dobro navadil - čudnega navsezadnje res nič, saj govoričimo v glavnem res prav od jutra, no, dopoldneva, do pozne noči. Lepo vzgojene, nič posebej razvajene sestrice, so sicer malo nezrele in klepetave, še posebej starejše tri, ki so se te dni za čez poletje vrnile s svojih študijskih ustanov in ki so v glavnem po ameriško prepričane, da so strašansko pametne - kar navsezadnje res so; toda malo manj, kot si mislijo, pa vendarle. Yolanda je stara 24, končuje medicino - in ve vsaj trikrat več od mene. Ni poročena in nima fanta, čeprav je izjemno lepega obraza in košatih las, nekoliko zanemarja le postavo - kar pa se opazi šele pri bazenu. Miriam, 22, študentka arhitekture, je prav tako hispanidni tip, vendar ni podobna prvi, kot tudi ne nobeni drugi - kar je sploh značilnost teh mojih sestra. Edino vse so črnolase. In pa, najmanj, kar je treba reči, zelo markantne. Tretja je Serena, dvajsetletnica, ta je presedlala s prava na slikarstvo, in sem jo takoj pohvalil - česar naš Raoul, tako se mi je zazdelo, ni bil najbolj vesel. Šele nekaj dni jih videvam, in nismo še navezali takega stika, kot sem ga že takoj spočetka z mlajšima dvema, zlasti prav najmlajšo - ta je od vseh najbolj zares prismuknjena, kar po moji definiciji pomeni, da se obnaša po svojem notranjem občutku in se res prav nič ne gre. Ta vrsta zrelosti torej ni vprašanje starosti, ali kaj. Če se spomnim sebe, bi mislil obratno - v najstniških letih in celo še zatem sem stalno delal neke projekte na sebi. Ali pa se mi samo tako zdi, in bi me moji znanci v tej strogi samosodbi ne podprli.