Pred davnimi časi – mogoče leta 1974 – ko sem šel na Rožnik po poti, ki pelje od kina Tivoli z vrha – sem z leve, v pobočju slišal lomastenje in pridušene krike. Na rebri, na veliki košati veji črne hoje, sem zagledal starca v klobuku, lajbiču, v rumenem dežnem plašču, kako se pelje po strmini nizdol naravnost proti jarku. Skočil sem in ga prestregel, da se ne bi potolkel. “Šel sem z one strani na okroglo, pa zaradi teh preklemanskih galoš, v katerih mi drsi, nisem mogel dol. Pobral sem tole vejo, ker sem se spomnil, kako smo se kot deca dričali na podlagi s hriba.” Pokazal je na galoše, ki so bile vsevprek pokrpane. “V njih sem šel že na sprejem k knezu Pavlu in po medaljo dela na županstvo.” Malo sem ga pospremil, ker je bil še zmeraj nekoliko razmajan v glavi in nogah. Rekel je, da ima zmenek s prijatelji na vrhu in da je ušel z Doma na Bokalcah, kjer ne zdrži več, ko še pisma ne sme oddati sam v nabiralnik na Brdu. “Koliko sem star, kaj menite?” je vprašal. Mogoče petinšestdeset, sedemdeset, sem odvrnil. “Ha, mladost! – Šestinosemdeset jih bom!” Nikogar svojega nimam, razen sina na Ptuju, in v domu, odkar so zaradi štednje odpustili mlade, prijazne strežnice, ki so bile blagoslov za vso to gerontološko klapo, životari med samimi starci in starčicami. Res, med njimi se spletejo tudi čustvene vezi, tako da ima vsaka svojega “fanta” in vsak staruh svojo “punco”, saj bi bilo sicer nevzdržno v tej stafkomandi, če ne bi mogel malo privatno načrtovati v dvoje; ampak njihovih otrok ni od nikoder, to je, in vsake toliko se kdo fenta, ko je tako sam. – V domu starih in onemoglih na Taboru sem svojčas hodil na obiske k danes že pokojni mami moje žene. Ko sem šel po stopnicah, so se v vsakem nadstropju odprla vrata, in ko so tiste črne postave ugledale samo mene, so jih razočarano in s treskom zaloputnile. Stari dejansko umirajo zaradi pomanjkanja ljubezni. (Mamica je imela na steni fotografije moža in vseh šestih otrok, od katerih so trije padli v partizanih. To je bila njena družba, kadar je bila sama.) Včasih se je v tej dvoposteljni sobi razumela s svojo cimro, včasih ne: to se je videlo po tem, če sta bili obrnjeni ena proti drugi ali sta si kazali hrbet. Na stara leta, ko ljudje nimajo več ponosa in so siti lastnih spominov, se znajdejo vsi pred istimi anonimnimi in splošnimi prepadi, odtod tudi vsem takšna opustošena in brezimna obličja. Zato stari želijo okrog sebe samo mlade obraze jasnih oči in prijaznih nasmehov, kajti mladost je zanje že sama po sebi vrednota. Tudi tu so se delali samomori – včasih si pri izhodu naletel na nekaj kot na podolgovat zavoj staromodnih oblačil, kar se je potem izkazalo za truplo starega varovanca, ki je skočil s kake police na stolpnici, in česar, ko si šel povedat, kaj si videl, v recepcijo, še receptor ni opazil. Za stare ljudi smrt ni dramatična. Ko se umaknejo iz direndaja v hiši v svojo sobo in nato samo še v en kot te sobe – dejansko že praznijo prostor za sabo. Med tistimi, katerih zadnji dnevi življenja so se odvijali na Bokalcah, je bil E. K., ta naš Chateaubriand. Na nogah je imel debele nogavice, da mu ne bi spodrsavalo na pološčenem parketu, a čevlje so mu vzeli za vsak primer, da se ne bi iztihotapil in zablodil v hosti. Njegova že hudo bolna žena mi je rekla, da mu je bolezen “udarila na tisto mesto, katerega je najpogosteje uporabljal: v možgane”. Da bi mu vsaj kakor mnogim drugim le kopneli kot sneg in bi se zdaj za trenutek vrnil v realnost. Ni se me več spominjal, ni si zapomnil niti enega od mnogih nočnih pogovorov v njegovi knjižnici, ne izletov, skupnih počitnic, še knjigam na omari v svoji bolniški sobi je komajda prisodil kak pomen. “Ne vem, kdo si,” je rekel in pokazal na levo stran čela. “Veš, tule mi raste palma.” Spraševal sem ga eno, on je odgovarjal drugo. Tudi bager, ki je kopal in neznansko rohnel tik ob oknih (imel je pritlično sobo), ni pritegnil njegove pozornosti. Šel je ležat na posteljo, potegnil z rokama kolena k sebi in obležal tako, kakor pastir na paši, ko mu je neznosno dolgčas. Rekel sem mu, da greva ven, ker je sijalo sonce, vstal je, se me oklenil, nataknil sem mu gumirane šlape, a ko sem odprl vrata v vežo in je zagledal v loži vratarja, je prestrašeno zamomljal: “Ne, ne smem ven!” in se vrnil v posteljo. Čez čas je zadremal in pokril sem ga z odejo. Človek si kdaj zaželi, da bi določen trenutek v življenju okamenel, na primer zečetek ljubezni, da bi pretrajal večno. Taka sklenjenost je možna samo v smrti. E. K. je okamenel brez svojega obraza, ki mu ga je naredilo življenje, ampak s hudo neresnico na njem. To je bilo krivično. Nekaj mesecev za tem je umrl in pokopali so ga – (kot prvoborca, prvega prosvetnega ministra v glavnem štabu NOV in POJ v Drvarju ter ministra za Slovenijo v Zvezni vladi) – z vojaškimi častmi: s krsto na lafeti in ob salvah častne straže.