Gledajo torej, kaj opleta proti njim, in se malo prestrašijo. »Hitro, hitro, pomagajte,« zakličejo slovenski policiji, ki še varuje domačo mejico, »čudna spaka se nam bliža«. Vsi trije policisti se brž zaženejo proti meji, da jo skoraj prestopijo, in obstanejo. »Da nam niso poslali Brdavsa z Dunaja, ko naš Krpan nič več ne hodi tja gor, odkar je tudi pri nas vsega dovolj,« modrujejo skupaj naši fantje. V tem se prikazen že izlušči iz mraka in vidijo, da pred njimi stoji kar visoka, košata smreka. »Potni list, pa brž,« zakličejo zdaj spet pogumni varuhi meje, »nismo še v Evropski uniji, da bi se lahko kdor koli brez vprašanja sprehajal mimo nas!« Kdo pa ste, odvrne smreka, in šele zdaj vidijo naši možje, da drevo od zadaj podpira kar postaven možakar, oblečen v zeleno in z ljubkim zašiljenim klobučkom, ki ga krasi prav čeden krivec. Naši možje povedo, da so cariniki in policisti, ki branijo slovensko mejo. »Sem že na meji? Po mojem zemljevidu bi moral hoditi do nje še več kilometrov,« se čudi prišlek. »Ne, ne,« mu zagotavljajo naši, »Karavanke so že za vami in vse pred vami je dežela Slovenija. Kdo pa ste in kam vlečete smreko?« pozvedujejo. »Svobodnjak sem,« pove prišlek. »Oprostite. Matija Gubec ali kaj?« še rinejo vanj naši. »Jaz sem Haider. Jörg Haider,« se predstavi obiskovalec, naši pa še ne vedo, kaj bi z njim. »Greste po nakupih? Koliko gotovine imate pri sebi?« vestno sprašujejo cariniki, kakor so slišali avstrijske in italijanske kolege spraševati slovenske potnike. »Saj pravim. Prijatelj sem. Sloveniji nesem božično smreko. Le brž. V Ljubljani me čakajo. V katero smer naj jo uberem?« priganja tujec. Naši si še ogledujejo prišleka. »Oh, seveda. Zdaj vemo. Vi ste iz Gozdarske hiše Falkenau,« se razveselijo svoje pronicljivosti. »Kaj bom še moral poslušati?! Z Bavarci nimam nič. Svojo deželo imam,« je že nestrpen prijatelj.