Domislili smo se, kako je Lazar lansko poletje preudarjal, da bi se zdaj, ko mu delo ni šlo več kdo ve kako od rok, lotil nabiranja zdravilnih rožic in bi si v skednju uredil prostor za sušenje. Menda so se s to učenostjo ukvarjali že oče in ded, največ pa ga je o njej poučila stara mati, ki je sušila zdravilne zeli prav na teh že napol črvivih plohih. Iz roda v rod se je pretakalo znanje in se kopičilo bogastvo izkušenj. Vsaka pomlad, ko so po hudournih strugah pribučale pomladne vode, je pomenila novo rojstvo narave, in vsako poletje, ko je goreči volčin vabil v gozdove in bela smetlika v pobočja, je prinašalo nova spoznanja. Sklonjen k tlom je praded stopal po božjem gorskem svetu in z mirnim pogledom iskal med travami. V mislih je kramljal s stvarstvom in se mu zahvaljeval za razkošje dišečih zeli. Prinašal jih je v velikih rutah in košarah prav na ta skedenj, jih pazljivo razprostiral in nato dan za dnem s skrbjo opazoval, kako se sušijo. Ko je presodil, da je čas, jih je povezal v suhe šope ali shranil v lesene škatle, izrezljane v dolgih zimskih večerih; če bo božja volja taka, da mu pošlje bolezen, si bo z njimi lajšal bolečine. Hvaležen stvarstvu, da mu je poklonilo tako zanesljivega zaveznika, je pomirjen z usodo in poln zaupanja živel dalje svoj odmerjeni čas. Danes njegov pravnuk suši zdravilne zeli na istem skednju: izročilo gre dalje, vanj je vtkana modrost prejšnjih rodov, v njem je srce naroda. Narod brez izročila je kot pokrajina brez vetra, je kot nebo brez oblakov – reven in pust, brez vsebine. Z dlanjo se dotaknem starih vrat in čutim, kako v prastarem lesu pomirjujoče in zanesljivo bije srce preteklosti; in grenko me spreleti: Jo bomo znali ohraniti v spominih naših otrok? Iz občudovanja skrbno prebranih cvetov in bilk nas je zdramil glasen, vreščeč smeh. Stari Lazar je prihajal navkreber, na plečih polna vreča, pa očitno ne prav težka. Hodil je z gugajočo se hojo, posvaljkan klobuček pomaknjen na teme, neobrit, in s kožo, ki se je na planinskem soncu spremenila v pergament. »Črn buh, ste le našli pot, ki se konča pri mojih vratih!« In že znova prasne v glasen smeh, ki razkrije pol ducata orumenelih zob. Lazarjevo veselje nad našim obiskom je odkrito, toliko bolj, ker sluti, da v enem od naših nahrbtnikov tiči zavitek tobaka. Obljubili smo mu ga že lani, ko nam je prav poceni prodal tri hlebce ovčjega sira. Lazar pa tudi ni pozabil, lisjak prevejani, da še zmeraj velja povabilo na požirek piva, ki ga točijo v planinski koči prav na koncu doline. Previdno, skoraj ljubeče je odložil vrečo (pove, da je polna pelina), si oplaknil dlani v lesenem koritu, v katerega stalno priteka voda iz kdo ve katerega bistrega izvira nekje v pobočju, in že je bil pripravljen, da krene z nami. Bilo je soparno popoldne, in ker se nam je sonce upiralo v hrbet, se je pot do planinske koče vlekla kot kurja čreva. Koča je stala prav pod zadnjo steno, dovolj visoko, da je bil od tam odprt razgled po vsej dolini. Cesta se je tam izgubila med nizkim rastjem in kamenjem, ki se je leto za letom usipalo z melišč, tik za kočo pa se je začela gorska pot, ki je vodila do visokega sedla in od tam na planino, kjer je bila paša in od koder je bilo moč kreniti na kobariško stran ali proti Bohinju. Na vzhodni strani koče so rasle visoke, košate smreke, pod njimi pa so se raztegovale lesene mize in klopi. Ker pa je bila popoldanska pripeka le prehuda, smo se raje umaknili v hlad gostinske sobe (kjer je kasneje stari Lazar z nekaj steklenicami piva izdatno poravnal razliko v lanskoletni ceni ovčjega sira). Ko smo posedli, so se s hodnika zaslišali podrsavajoči koraki. Nejeverno smo se spogledali: pa ne, da je – in zares je bila! Na pragu gostinske sobe je stala Jera in prihajala je k naši mizi. Že lansko in predlansko poletje je ženica, ki je samotarila v eni od redkih še naseljenih hiš, pomagala v kuhinji in stregla pijačo; in bilo je očitno, da se je pri njej uresničil pregovor o tem, da v tretje gre rado. Težko ji je bilo določiti starost, kajti kot vsem gorjancem sta tudi njej trdo delo in pehanje po zaraslih strminah in skopih zaplatah zemlje že zgodaj usekala gube. Redki sivi lasje so izdajali, da si je zagotovo že dolgo tega naložila šesti križ. Bila je majhna, drobna, od planinskega sonca ožgane lahti so bile kitaste in žilave, prav kakor vrat med koščenimi rameni. Večinoma je tičala v kuhinji, tu in tam pa je prišavrala čez hodnik v gostinsko sobo in se počasi, preudarno ozrla po klopeh, če je morda medtem prišel nov gost. Vse to je opravila molče. Hodila je togo, s kratkimi, podrsavajočimi koraki, in njen negibni obraz ni dal slutiti, kaj se ji plete v mislih. Zmeraj je namrščeno gledala predse in prav nerada ter čemerno odzdravljala planincem. In vsakokrat, preden se je vrnila v kuhinjo, je nezmotljivo oddrsala k majhni, polkrožni točilni mizi in bila tedaj videti še bolj toga in namrščena. Brez naglice je segla nekam navzdol, pri čemer – drobna in majhna, kakršna je bila – se je za hip izgubila našim očem. Ko se je spet vzravnala, je držala v rokah steklenico ruma. V visok kozarec je natočila za prst dišeče tekočine, jo počasi, skoraj pobožno zlila po grlu (takrat je olesenelost njenega vratu za hip čudežno popustila) in spravila steklenico. Zatem je, ne da bi se še za koga zmenila, spet oddrsala v kuhinjo. Tudi kadar je stregla planincem, se ni nikoli odrekla temu kratkemu obredu. Ni je motilo, če je bila gostinska soba nabito polna. Pri tem početju ji nikoli ni trznila nobena mišica na obrazu, ozrla se ni na nobeno stran. Le zlovoljno, v komaj razumljivem domačem narečju je spraševala, kaj bo kdo pil ali jedel. Pijačo je postregla, če pa je kdo želel použiti tudi kaj toplega, se je molče obrnila, opravila svojo kratko mašo pri točilni mizi, nato pa oddrsala v kuhinjo, od koder sta zatem prišla kuharica ali upravnik koče, da sta zabeležila naročilo. Hrane Jera ni stregla, samo kruh je prinašala na mizo in odnašala umazano posodo, osato gledala predse in nikomur privoščila pogleda.