V Ljubljani je bival v reki Ljubljanici duh, ki so ga imenovali povodni mož. Ponoči se je večkrat pokazal ribičem in čolnarjem, podnevi tudi drugim ljudem, tako da je vsakdo vedel o tem pripovedovati, kako je prikorakal iz vode in se pokazal v človeški podobi. Leta 1547, prvo nedeljo velikega rožnika, se je zbrala po stari navadi na Starem trgu vsa soseščina v veseli družbi. V senci košate lipe je uživalo staro in mlado med prijaznim čebljanjem božje darove. Zvoki glasbe so vabili k plesu, predvsem mladino, ki je zasukala pete. Čez nekaj časa se pokaže v veseli družbi mladenič krasne postave, lepo oblečen, kakor da bi se hotel tudi on pridružiti rajajočemu kolu. Vljudno je pozdravil vse skupaj in prijazno ponudil vsakemu navzočemu roko, ki pa je bila čisto mehka in mrzla kot led; marsikoga je na tihem stresla groza, ko se je dotaknil te roke. Nato je prosil eno izmed meščank za ples; bila je to Urška Šefarca, zala deklina, samo da njen glas zaradi lahkomiselnosti in drznega vedenja ni bil najboljši. Tuji mladenič je lepo vodil ples, ona pa se je izkazala za enako spretno plesalko. Dobro se je tudi odrezavala na njegove šaljive domislice. Plesala sta nekaj časa lepo spodobno, nato pa čedalje bolj divje, v velikih lokih sta se jela vrteti tudi izven plesišča: od lipe sta drvela do Stiškega dvorca, mimo dvorca pa k Ljubljanici. Tukaj skoči tujec s plesalko Urško v vodo in izgine. To so videli mnogi čolnarji, ki so postajali tam po bregu. Lipa je stala do leta 1638; takrat so jo morali zaradi starosti posekati.