Pred dvema desetletjema si zakonca Marija in Anton Majcen nista predstavljala, da bo iz ene same, majhne, dvospolne sadike kivija, ki sta jo iz vrtnarije prinesla domov, nekoč zraslo tako veličastno drevo, s silno razvejeno in košato krošnjo. Tistega leta, ko sta jo posadila zadaj za hišo, so namreč na drevescu dozoreli le trije plodovi, dovolj za pokušino. Čeprav kivija razen spomladi nista gnojila, niti ga nikoli doslej nista škropila proti boleznim, je vse razkošneje razraščal veje. Južna, sončna lega in zatišje sta mu tako prijala, da je bil vse lepši. Na njegovi krošnji, ki je bila iz leta v leto širša in širša, je dozorevalo vse več plodov, čeprav ga je Anton vsako leto močno obrezal, podobno kot vinsko trto. Celo takrat, ko je kakšno pomlad drevo prizadela zmrzal, se ni vdalo.