Vrtoglavec je poslušal tožbe zvestih svojih podložnikov in srce .se mu je topilo bridke tuge; ali pogum mu ni upadel. Navzlic temu, da mu je svojce uničil tako silen protivnik, se je vendarle zarotil, da hoče rajnke krvavo maščevati. Ker je pa bil moder in previden vladar, ki se nikdar ne prehlasta, je sklical svoje stare in izkušene svetovalce na tajno posvetovanje, da se izbere primerna kazen nasilnemu levu. Vse to pa, kar se je v mravljinskem zboru sklepalo, je prestrigla v svoja ušesa prisluškujoča Zvitorepka, skrita za grmovjem in ščavjem; a o vsem tem, kar je zvedela, ni črhnila nikomur ne besedice, le svojim sinovom je ob priliki razkrila to skrivnost, ki je bila nepričakovano velikega pomena. Zbor mravljincev se je razšel, Vrtoglavec pa se je napotil po njihovem nasvetu naravnost v brlog h kralju Miroljubu: pritihotapil se mu je v kožuh, odtod kobacal potihoma po gosti dlaki med košato grivo, iz grive pa naravnost v uho in po temnem sluhovodu dalje in dalje, dokler se ni preril do možganov, kjer je začel vrtati in ščipati noč in dan; brez prestanka je neumorno vfšil svoj grozni maščevalni posel. Ravnokar je zopet vščipnil v mehke možgane tako neusmiljeno, da je Miroljub besen planil po koncu ter se rjoveč zgrabil z obema rokama za glavo. Ko je bolečina malce pojenjala, se je izmučen naslonil ob razgreto Matjaževo peč in je topo zrl tja po prisolnčni, iz zimskega sna se vzbujajoči pustopoljini.