»Igor je v svoji osnovi protirežimski človek!« pravi danes Kovač. »In bi se verjetno upiral prav vsakemu režimu. Ja, seveda, kot uredniku mi je večkrat povzročil sive lase: vedno sem imel občutek, da me bo s svojimi prispevki spravil v težave pa ne samo od zunaj, zoprn je bil tudi nekaterim članom delovnega kolektiva , obenem pa se mi ga je vedno zdelo vredno pustiti, naj počne, kar hoče, saj je to vendar počel tako zelo dobro.« Vidmarja se kot zelo konsistentnega, izjemno načitanega človeka in absolutnega obvladača radijskega medija iz tistih časov spomni tudi kot trideset kil lažjega fanta s košato grivo nagajivih las. »Ko si takrat spreminjal glasbeni okus, si moral seveda spremeniti tudi zunanjo podobo, in mislim, da je predstavljal za Igorja takrat enega ključnih problemov, kako se čim bolj neopazno postriči. Zato se je strigel fazno.« S takim pristopom je morda preslepil nekatere, vseh pa gotovo ne, saj je sredi neke že bistveno bolj gologlave faze eden izmed sodelavcev na vrata snemalnega studia nalimal fotografijo iz časov ponosne rokerske žime, kar naj bi naslovnika potem tako vrglo na rit, da je z lastnimi nohti ukrivil pleksi steklo, za katero je bila sličica zataknjena, da bi jo lahko zbezal na plano.