Naravni rezervat Krempa je na primer nekaj manj kot tri hektarje velika jasa, ki se od roba sedla med Krokarjem in Krempo trikotno zlega proti staremu kočevarskemu kolovozu v grabi. Vsako pomlad se odene v bela pregrinjala narcis. Da bi ta spomeniško ovrednotena lepota imela dovolj sonca, so gozdarji oklestili drevesa in grmičevje, na obronkih pa namestili klopi za opazovanje narave in za užitek v druženju. Še posebno vabljiv je venec klopi v senci pod edino preostalo košato bukvijo. Izletnik, ki zna »počitkovati«, je gozdarjem hvaležen za gostoljubnost. Sega po hrani v najglobljih shrambah svoje duše, tam, kjer sta veselje in pogum. Gora nad njim se odeva v zeleni somrak in ga čaka. »Veter je h gori kakor volk priklenjen,/ v njeni notranjosti poje tišina,« je zapisal pesnik Gregor Strniša (1930-1987), ki so ga tik pred maturo pripeljali v Inlauf, v zapuščeno kočevarsko vas pod Krempo, kjer je bil dve leti jetnik v tamkajšnjem političnem taborišču.