Izučil se je za trgovca in bil vse do upokojitve zvest takratnemu Savinjskemu magazinu v Žalcu, kjer je opravljal tudi vrsto drugih pomembnih dolžnosti. Nekaj let je bil delegat v žalski občinski skupščini in delegat v zboru združenega dela slovenske skupščine. Ob tem je bil aktiven v krajevni samoupravi. Bil je med soustanovitelji preboldskega planinskega društva, ki te dni praznuje 30 letnico ustanovitve. V društvu je bil prvi blagajnik. S srcem in dušo je bil lovec in gasilec. V gasilske vrste društva v Matke se je včlanil že v rani mladosti. Ko so pred leti starejši člani ustanovili tekmovalno desetino veteranov, se je vključil vanjo. Tudi po njegovi zaslugi je ta desetina osvajala vrhunske rezultate. Lani je bila v skupni uvrstitvi druga najboljša v Sloveniji. Še posebej zaljubljen je bil Evgen v lov. Rad se je s puško na rami sprehajal po Golavi in Reški planini in nazaj pod Hom, kjer ležijo idilične Matke z njegovim domom in najdražjimi. Gozdovi zelenijo. Narava se spet prebuja. Med vitkimi smrekami in košatimi bukvami in hrasti ne bo več slišati Evgenovih korakov. Še vrsto let pa jih bodo slišali njegovi prijatelji in se ga spominjali kot dobrega človeka, ki je vsakomur rad priskočil na pomoč. Tudi vsemu slovenskemu narodu v letih osamosvajanja. Veliko dobrega in pogumnega je storil v odločilnih časih. Vojni veterani in člani združenja Sever to dobro vedo in znali so ceniti njegovo delo. Na zadnji poti so ga pospremila tudi odlikovanja, ki jih je prejel od njih, pa državna, občinska, lovska, planinska in druga . Evgen si jih je zaslužil. Vesel jih je bil, nikdar pa ni delal za to, da bi jih dobil. Prepričan je bil, da mora vsak posameznik narediti nekaj dobrega in koristnega tudi za skupnost. Mnogi se ga bodo spominjali, predvsem pa pogrešali. Še posebej žena Geli, sin Evgen in hčerka Mojca z družinama, vnuki in pravnuki ter bratje in sestre.