Opisovali smo že veliko slovesnosti v tej povesti, zato ne moremo reči, katera je bila najlepša. Gotovo je bila najganljivejša slovesnost oni dan, ko se je pomikal sprevod na pristavo. Herman in Ambrosio sta jahala proti pristavi. Kako čudno jima je bilo pri srcu! Kaj jima je vendar ta samotna gospa? Kako se ozira Ambrosio okrog sebe in primerja nepregledne laške planjave s prijazno stiško in šentviško ravnino, krasne milanske palače in visoke stolpe pa z vitkimi jelkami in košatimi bukvami ob poti! Kdo ve, kakšna je neki sedaj Virida, ki mu je nekoč živela v srcu kakor vir vse sreče in vzor vse plemenitosti? Kakšna je neki ta znamenita gospa, nekdaj znamenita v hrepenenju po zemeljski veličini in sedaj zopet znamenita v zaničevanju svetne časti in sreče? Da, zelo bije Ambrosiu srce, ne manj kakor nekdaj, ko je dobil iz njenih rok venec hrabrosti. Kako je zadovoljen, da ji nese za povračilo v to samoto naznanilo, ki jo bo gotovo veselilo, nekak venec zanjo in za njeno rodovino.