Bila je kresna noč. Neki kmet je hodil po gozdu in iskal vola. Žival mu je pobegnila v hosto še za dne, v trenutku, ko se je zkleknil pod košato bukev, da bi si odpočil. Ure in ure jo je že iskal. Utrujen in naveličan se je ravno hotel odpraviti proti domu, bilo je okoli polnoči, ko je nenadoma zaslišal sovo, ki mu je v svojem ptičjem jeziku povedala, kje je obtičal vol. Kmet ga je zlahka našel. A to še ni bilo vse. Domov grede je pod koreninami nekega hrasta zagledal skrit zaklad, čeprav je bil ta zakopan globoko pod zemljo. Čudna reč! Ko je kmetič prišel domov, je vola brž zaprl v hlev, ženi pa naročil, naj mu prinese lopato in veliko vrečo. »V gozdu je nekdo zakopal skrinjo zlatnikov,« je še pristavil. »Samo odkopljem jo pa bova obogatela, da nama ne bo treba več delati. Kar grem!« »Preobuj se, za božjo voljo,« je vzkliknila žena, »saj si moker do kolen.« Možu se je resda mudilo, toda z ženo se ni hotel spreti. Ubogal jo je in si obul čiste nogavice. Njegov sprehod v gozd se je nato končal kaj jalovo: zaklada ni našel in tudi sove, ki je letala nad njim in mu nekaj dopovedovala, ni več razumel. Seveda, ko pa je praprotno seme, ki mu je padlo v škorenj, ostalo v mokrih nogavicah! Čarovnije je bilo konec. Ja, praprotno seme ima čudežno moč. A ne kadarkoli, samo na kresno noč in samo tedaj, če človek ne ve, da mu je padlo v čevelj ali v obleko. Srečnež potem vse vidi in sliši in razume celo jezik rastlin in živali. Včasih postane tudi sam neviden, kar zna biti prav zabavno... (Iz Galeba štev. 2/2009, besedilo: Klarisa M. Jovanovič, ilustracija: Veno Dolenc)