Četrti na progi Tomas Globočnik je zaostajal že slabi dve minuti. Ob normalnih razpletih je bilo tedaj, 2,5 kilometra pred ciljem, kljub zadnjemu, četrtemu streljanju stoje, domala že vse odločeno. A biatlon ne bi bil to, kar je, če... "Moram zadeti, moram zadeti, moram," si je dopovedoval Ivan Janez Marič. Vendar mehanske tarče, ki zahtevajo bolj natančne zadetke kot elektronske tarče, ki so jih uporabljali na svetovnem pokalu, so v sredini v štirih petinah ostale nedotaknjene. Hitro streljanje, nemirna kolena in velika mera živčnosti so stalni spremljevaljci odločilnih trenutkov na strelišču. To je bil prizor, ki je pokopal že mnoge biatlonske sanje. Kazen: štiri "runde" za Blejca. Takrat sta se na strelišče pripeljala Žemva in Dolenc. Kar završalo je med maloštevilnimi gledalci in spremljevalci, ko sta oba zgrešila dvakrat in se zapodila za Maričem, ki je ravno odtekel polovico kazni. Na strelišču se je tisti trenutek za zadnje streljanje pripravljal tudi že Tomas Globočnik. Pok, pok, pok, pok, pok in pokazala so se bela polja. Hitro je vrgel puško na rame in zagrabil palice, ter se prvi zapodil zadnjim 2.500 metrom naproti. Dajmo "Globo", dajmo "Ivek", dajmo "Dule", dajmo "Đamfi", hop, hop, hop se je mešalo med vpitjem in spodbujanjem, ko je v razmaku 15 metrov vsa četverica odličnih tekačev zapustila območje strelišča. Marič je pred zadnjim vzponom že prehitel Globočnika in iz metra v meter povečeval prednost. Boj za srebro je odločil sprint mimo ciljne ravnine med Dolencem in Globočnikom. Žemva je iz "varne" razdalje le opazoval razplet. "Enostavno ne zmorem hitrejšega ritma. Tečem le v eni 'brzini'. Koncentriral sem se na zadnje streljanje. Na preobrat pa kljub temu, da sem slišal vse, nisem niti pomislil," je razlagal Tomas, bronasti. Srebrni Marko je priznal: "Enostavno nisem imel več moči, Ivek je bil premočan, da bi ga dohitel." Janez Ivan je veselje nad prvim naslovom prvaka delil s svojo Suzano, s katero že dve leti živi v njenem Bohinju. "To je bila moja največja motivacija," je izdal skrivnost uspeha. "Po sprintu sem vedel, da lahko zmagam, čeprav sem pred zadnjim streljanjem razmišljal napačno. Tresla so se mi kolena. V teku sem bil prepričan, da jih bom premagal," je dodal. Zaradi tega ga bodo tudi Bohinjci lažje vzeli za svojega, čeprav Blejci veljajo za večne rivale. Lucija Larisi ni dovolila presenečenja Tadeji Brankovič in čaka njen teren, bolj ravninske proge. Med mlajšimi člani je Lucijan Čuk desetinko sekunde zaostanka za Danijem Kušarjem zlahka nadoknadil. "Preveč sem bil prepričan v svoje sposobnosti in velik zaostanek tekmecev na prvih letošnjih tekmah, kar se mi je včeraj maščevalo," je priznal biatlonec iz Loža. Dvojni naslov iz teh krajev na Notranjskem, kjer ima največ zaslug za biatlon Franc Turšič, si je ulovil tudi njegov vnuk Denis Turšič. "Vidim, da nekateri vse premalo živijo za biatlon. Nogomet ni biatlon, to bi moralo biti nekaterim, predvsem profesionalcem, jasno, a ni." Ob razglasitvi je Franc, ki ga vsi spoznajo po košati bradi, dodal, da se časi niso spremenili na bolje.