Po več kot pol stoletja so Badjurovi izletniški vodniki še vedno uporabni. Na terenu se je v tem času sicer veliko spremenilo: košatih orehov ni več, zaselki so postali vasi, ilovnate vozne poti pa asfaltne ceste. Namesto debelih vrb, ki so svojčas rasle v dnu lepo zaokrožene dnine, zdaj po njej drži magistralna cesta, po kateri se valijo debeli tovornjaki in sploh gost promet. Žuboreča vodica je marsikje regulirana ali sploh speljana v kanal. Na srečo še marsikatera ista gostilna popotnemu ponuja okrepčilo kot pred pol stoletja in več. Poti, ki so medtem postale ceste, so večinoma neprometne, tako da so Badjurovi izleti z nekaj prilagoditvami privlačni kot nekdaj. Pri orientaciji (Badjura je imel raje besedo razved) pomaga večje število zemljevidov kot nekdaj, sploh pa je več označenih poti. V nekaterih primerih s presenečenjem ugotovimo, da sledijo Badjurovem opisu takrat še neoznačenih ali, kot sam piše, nelisanih, poti. Le nekaj se je bistveno spremenilo: najpomembnejša izletniška dobrina je danes v vsesplošnem pomanjkanju. Časa ni. Ali pa tako le mislimo? Kako naj bi imeli ali ne imeli nekaj, kar ne obstaja? Čas je tako relativna kakovost, da jo s pomočjo izletništva iz Badjurovih časov lahko uspešno prevrednotimo. Kot nekdaj tudi zdaj z vlakom na pot, potem pa počasi in ob strani, kjer je potrebno, sploh pa predvsem le peš. Najdlje.