Na koncu vasi v tej dolini je stala srednje velika kmetija, ki ji je bil v ponos velik košat oreh, ki je rasel ob hiši. Gospodar Janez je stopil na hišni prag, si zamrmral, kako mrzel veter piha, ter si popravil šal okrog vratu. Odpravljal se je v gozd po smrečico za božično drevo. Moral bom pohiteti, vedno bolj sneži, si je rekel. Vzel je majhno žago in košaro za mah ter odšel. Med potjo so mu misli pohitele nekaj let nazaj. Oh, kako je bilo takrat lepo, ko so šli z mano otroci, veselo so tekali po gozdu, napolnili so košaro z mahom, lubjem in storži. Sam pa sem poiskal lepo košato smrečico. Zdaj pa sem tako sam, je pomislil, le tišina, niti zajca ali srne ne srečam več, vse je utihnilo in izumrlo. Tako je bil zamišljen, da bi skoraj pozabil, kaj je prišel iskat. Hitro je poiskal smrečico in mah, ki ga je že malo pobelil sneg, ter se napotil proti domu. Noge so mu postajale težke, bil je izmučen in zeblo ga je.