»Delo patronažne sestre opravljam že dvajseto leto, s koncesijo, ki sem jo pridobila pred štirimi leti, pa je moje področje dela v občinah Trnovska vas in Vitomarci. Približno dva tisoč šeststo ljudi živi v teh krajih, kar je v mejah postavljenega normativa za delo ene patronažne sestre,« pojasnjuje Martina Ganza-Žele v jutru najinega skupnega delovnega dne. Po postanku v ordinaciji dr. Franca Šute v Trnovski vasi, po zagotovilu Martine odličnega družinskega zdravnika, obrneva proti Trnovskemu vrhu po ozki, asfaltirani cesti, ki se zvija med nizkimi, polnimi krošnjami dreves, dokler naju na vrhu ne pozdravijo prvi zobotrebčasti vinogradi s kakšno pozabljeno domačijo, obvezno prislonjeno h košatemu orehu. Prizori izza avtomobilskega stekla so podobni romantičnim starodavnim razglednicam in v človeku vzbujajo vtis, da polzi skozi virtualno podobo pisanega turističnega prospekta. Toda zakulisje obiskov pri zapuščenih, onemoglih starčkih z odprtimi ranami na nogah spreminja ljubke podobe v vse bolj črnobele slike človeškega životarjenja na robu zapuščenosti, kjer je obisk je patronažne sestre pogosto edini stik s človeškim bitjem. Vsaka od zgodb, ki se odvija med Martininim čiščenjem in previjanjem grozljivih ulkusov, merjenjem sladkorja in pritiska, dajanjem injekcij, nasvetov, napotkov in zdravil, je tako svojevrstna, neverjetna in trpka, da ob njih prizori iz socialnih dram izgubljajo vso težo srhljivosti. Od mamike Trezike, ki se skriva pred nasilnim posinovljencem, starčka z živo rano namesto nog, ki se komaj prebije do vodovodne pipe nekje v preddverju podirajoče se cimprače, do družine z devetimi otroki, ki ne poznajo copat, saj so tla neometane hiše še vedno ilovnata. Majhni otroci, pozabljeni v hlevu, ki se hranijo le s travo in ostanki solate, medtem ko starša utapljata dneve in noči v alkoholu, od sveta pozabljeni starčki, ki gnijejo v lastnih in živalskih odpadkih, desetletja neočiščene sobe z ilovnatimi tlemi, spolzkimi od vlage in živalskih iztrebkov, zlorabe in pretepanja med partnerji…Vse to le nekaj kilometrov iz mesta. Obiski pacientov si sledijo kot v nadaljevanki, zgodbe se ponavljajo. Poslovilni pozdravi se končajo z obveznim »saj pridete spet čez dva dni ?«… Pri Krajnčevi Rozini, ki je ob lanskem Božiču izgubila nogo, naju pričaka šampanjec. Rozina je neverjetno optimistična in včasih kar pozabi, da ji manjka pol noge, kar se ponavadi konča z neprijetnim padcem: »Pa se bom počasi že navadila, le pridite še, da me boste spomnili,« se nasmeje namesto slovesa. Kot sončni žarek v žalostni kalvariji tistega dne.