O kostanju sem se namenil pisati. Tudi ta je simbol jesenskega časa, čeprav se ne more kosati z vinsko trto. Kjerkoli sem videl kostanjevo drevo, mislim seveda le na pravi kostanj, sem se ga razveselil. Zlasti se spominjam dveh doživetij. Nekoč so mi domačini na Salzburškem ponosno pokazali nekaj samoniklih kostanjevih dreves, ki jih je na južnem pobočju še dodatno ogrevala jezerska gladina, in drugič sem občudoval prostrane gaje lepih košatih kostanjev ob Skadarskem jezeru, na območju torej, kjer se najbrž najbolje počutijo.