To je romanje k veličastni baziliki. Zgodba o nastanku pa je čisto preprosta in glavne vloge v njej pripadajo trem otrokom. To so pastirci: 10-letna Lucija, 9-letni Frančišek in 6-letna Hiacinta. Nekoč so pasli živino na velikem pašniku. Na njem se je bohotil velik, košat hrast – v stilu mogočnega drevesa. Med vejami pa so otroci tistega dne zagledali lepo mlado Gospo. Lepa je najbrž čisto preskromna beseda: Gospa je bila čudovita, naravnost prečudovita! »Nosila je svetlo belo obleko,« je povedala Lucija. »Pravzaprav je bila tančica,« jo je popravil Frančišek. Hiacinta jo je opisala: »Bila je obrobljena z zlatom in tudi okrog vratu je imela zlat trak.« »Okoli ledij je imela privezan pas,« je hitel Frančišek, »in čez tančico jo je objemal bel plašč, ampak ni segal čisto do tal.« »Res je,« je pritrjevala Lucija, »del njenih nog se je videl. Pa tudi dlani niso bile pokrite; v njih je držala rožni venec.« Hiacinta jo je dopolnila: »Ja, pa tudi njen obraz se je videl. Bil je prelep, ampak žalosten.« Že njene drobne očke so torej opazile dva, skoraj nasprotna pola v enem: lepoto in žalost. Otroci so pripovedovali, da so lepo Gospo z rožnim vencem videli trikrat. Naročila jim je, naj se tod sezida svetišče, v katerem bodo ljudje prejemali številne milosti. Povedala pa je tudi, da bo iz hrastovih korenin kmalu začel izvirati zdravilni studenec. Ljudje pa otrokom nikakor niso hoteli verjeti. Kakšno smešno nasprotje: preprost, nedolžen otrok, na katerem leži neutemeljena laž. 6-letna deklica Hiacinta bi bila po zdravem razmišljanju zadnji človek, ki bi se zlagal. Otroci so bili podvrženi dolgi vrsti izpraševanj, ki jih je izvajala nad njimi stroga oblast. To je trajalo kar štiri leta, čeprav je šlo zgolj za tri videnja. Niti Cerkev takrat še ni bila prepričana o resničnosti dogajanja v Fatimi, zato je zaenkrat molčala.