Neugoden čas pod košatim hrastom; visoko poletje, Janez Škof v kratkem pričakuje rojstvo svojega drugega otroka, tik pred oddajo bi morala biti glasbena oprema za celjsko predstavo, a z bendom Čompe še niso daleč prišli. Poleg vsega nima kaj povedati. Pet mesecev novega službovanja v ljubljanski Drami je premalo za posebne pripombe, pravi, a nekatere vseeno pove. Igralec, ki je trinajst let pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, o bivši gledališki hiši še zmeraj govori kot o »moji« in se še kar naprej zadržuje v njeni okolici. »Le zakaj so tako prašni hrastovi listi?«, nenadoma pravi in pogled od filozofskih vprašanj igre in igralstva dvigne v zeleno.