je darovala tudi svobodo kot najdragocenejši dar svobodnega Stvarnika. Ko jo je človek uporabljal, je imel možnost, da jo tudi zlorabi. Očitno jo tudi je! To je za Ukmarja dovolj jasen in trezen odgovor. “Izvirni greh s svojimi posledicami je in ostane nekaj skrivnostnega”, večkrat zapiše. Kljub temu da je Cerkev velikokrat, zlasti na tridentinskem koncilu jasno opredelila katoliški nauk o izvirnem grehu, ostaja skrivnost. Vedno znova postavlja ta nauk nova vprašanja. Ukmar tudi sam, s preprosto razmišljujočim človekom, stopi na simbolno raven in nam ob tem pove naslednjo priliko. “Tak je človek, ki božja dela rad kritizira in bi bil marsikaj bolje uredil, kakor je sedaj urejeno. Menda je znana pripoved o človeku, ki je ležal pod košatim hrastom in videl na bližnji njivi po tleh plezajočo bučo ter sam pri sebi razmišljal: to pa že ni prav, da ima tako veliko drevo tako majhen sad, kakršen je želod, tako revno in po tleh plezajoče stebelce pa tako velik