»Ves svoj pogum boš potreboval.« »Bi mi zaupala, kako ti je ime?« »Izkazal si se, zato ti ga bom zaupala,« odgovori mlada ženska. »Lynette sem. Moja sestra, ki je v ujetništvu viteza Rdečih dežel, je lady Lyonesse.« Lynette, Leporoki in njegov pritlikavec Huon drug ob drugem jezdijo skozi borov gozd; plast iglic se prožno vdaja pod kopiti njihovih konj. Kmalu prispejo na jasno poljano in nedaleč od tam stoji prelep gradič, ki ga obdaja pas divjih kostanjev in obkrožajo košati hrasti. Pod grajskim obzidjem se je utaborilo na stotine mož. Iz njihovih tabornih ognjev se suklja dim. »Kaj visi s tistih dreves?« vpraša Leporoki. »To, česar se bojiš,« tiho odvrne Lynette. Leporoki je zgrožen. Vidi viteze v polni bojni opravi, ki visijo z nižjih vej številnih dreves. Ščit jim binglja čez ramena. Meče in zlate ostroge imajo obešene za pete. »To je trdnjava Poguba, grad moje sestre,« reče Lynette, »in vsak od teh moških jo je poskušal rešiti iz rok viteza Rdečih dežel. Leporoki nekaj časa strmi v gaj s trupli. Nato jih prešteje. »Devetintrideset,« reče. »In ti boš naslednji,« ga posvari Lynette, »če ne boš močnejši, kot so bili oni.« Leporoki zdaj zagleda velikanski, iz slonjega okla izdelan rog, ki visi z neke platane. »Ne dotikaj se ga!« krikne Lynette. »V dopoldanskem času moč viteza Rdečih dežel narašča, tako da je opoldne krepak za sedem mož.«