Če gre, seveda, verjeti Lojzetu Zupancu, ki je pripoved zapisal v lokalnem časopisu, nato pa še v zbirki Kamniti most. Po njegovem zatrjevanju naj bi nekoč na senožetih Pasje ravni živel bogat kmet, ki je imel veliko. Čeprav je bil bogat, je bil velik skopuh. Svojim ovčarjem ni privoščil niti koščka kruha. Tudi preklinjal je, in to tako, da so se pastirji zgrozili, ko so ga slišali. Če se je razjezil, je vsakega, ki mu je prišel pred oči, odpravil z besedami: »Izgini mi izpred oči, vražji pes!« Vsako jutro je še pred zoro spustil ovce iz staje, pastirje pa brez zajtrka nagnal na pašo. Ko ga je nekoč mlad pastirček prosil, naj mu da v pastirsko torbo vsaj košček kruha, se je gospodar zadrl nanj: «Vražji pes, ali bi me rad zažrl? Ko boš zvečer prignal ovce v stajo, boš pa večerjal!« Zaradi gospodarjeve očitno nepriljudne narave noben pastir ni zdržal pri hiši več kot tri dni in kmalu so ga vsi zapustili. Da ovce ne bi poginile od lakote, je moral zdaj sam gnati svoje črede na senožeti in jih pasti od jutra do večera. Seveda pa je sebi stregel drugače kot pastirjem: vsako jutro si je torbo do vrha napolnil s hrano, in ko ga je pastirjevanje utrudilo, je sedel v senco in se mastil s hrano. Tako je nekoč sedel pod košatim grmom in jedel, ko je prišel k njemu gozdni škrat in ga prosil za hrano; za malo hrane mu je bil celo pripravljen pomagati pasti ovce. »Ali bi me rad zažrl? Kar izgini, vražji pes!«, je na prijazno prošnjo odgovoril kmet. Takrat je gozdni škrat preklel skopuha: »Če sem jaz pes, pa postani še ti pes in tvoje ovce naj se spremenijo v pse!« In tako so se vse ovce spremenile v pse in se razteple po Poljanski dolini. Tudi bogati kmet se je spremenil v psa. Škrat pa je menda odšel v jamo, ki je še dandanašnji v rebreh Pasje ravni in ji domačini pravijo Škratova jama.