Vodič sicer ne propagira, katero seme metati po cestah in trotoarjih, ostaja v polju pozitivnega vrtnarstva. Pogleda torej pod drevo, ki meče takšno senco, da živca reč ne raste; tam je idealno mesto za bodečo lobodiko, ki se šopira z vpadljivimi rdečimi plodovi. Nad močvirno zemljo, ki se nikoli ne izsuši ni za obupati; to je raj za himalajskega jegliča, ki razkazuje skupine rumenih cvetov. Kraj, kamor nikoli ne posije sonce, se zdi otožen, vendar šele v njem zares zaživi tolmieja, ki ima tako tanke listke, da bi jih že nedolžni sončni žarki takoj ožgali. V razpokah malte v vrtnem zidu lahko najde svoj dom deltasta avbrecija, ki bi se v bogati zemlji neustavljivo razrastla. Nerodovitna prst, izpostavljena vročini sonca, porodi baklasto lilijo, ki že med letom napoveduje podobe novoletnih pirotehnik. V samem pesku, prek katerega vleče veter, se bajno počuti košati grm tamariske. Če pa si zaželimo pogleda na metulje, jih lahko zvabimo v vrt tako, da vanj posadimo davidovega metuljnika.