'V redu,' pomisli Ramosova. Zdaj, ko je odkljukala obveznost, lahko zavrta v globino; na dna privleče majhen notes, v katerega si je vpotrpežljivo estno zazapisala vse pomembne podatke in datume iz Teldijevega življenja. 'Poglej me, Teldi,' si reče, 'zdaj se pa pripravi na prvi Exocet.' In že začne oblikovati zelo kočljivoo vprašanje, strupeno inteligentnoo vprašanje, pa vendar ... Pa vendar ga ne utegne niti dokončati, ker njeno zbranost zmotita dva zvoka. Prvi prihaja iz fotografovih čeljusti, ki meljejo žvečilni v taktu drugega zvoka : klak, klak, klak, KLAK , meljejo žvečilni, medtem ko Chema kroži okrog Teldija in klika posnetek za posnetkom, kar gospodično Ramos vedno vrže iz tira, pritožiti pa se nima kam: direktor Mecenov umetnosti se zavzema za fotografije, posnete med pogovorom, »da reportaža pridobi na razgibanosti in življenjskosti, Ramosova, vi pa res nič ne razumete, a ne veste, da je podoba bistvena v modernem svetu, gib zaleže več kot tisoč besed. Lepo vas prosim, Ramosova, da mi ne pisnete več.«