Eden od mojih nekdanjih urednikov me je večkrat poučil, da mora biti tisti, ki v intervjuju sprašuje, nekakšen advocatus diaboli, hudičev advokat. Tudi če veš, da nekaj ni res, postaviš vprašanje tako, kot da bi bilo. In tako postaviš spraševanca v položaj, v katerem mora zavzeto dokazovati, da temu ni tako … Takšno je uredniško navodilo, ki ga sam nerad izpolnjujem, to pač ni moj način. Ko pa ima spraševalec za sogovornika v javnem intervjuju, kakršen je vsakokratna Glasova preja, samega nadškofa ljubljanskega, je kaj takega še posebej težko. Nadškofu Alojzu sem kljub temu postavil par kočljivih vprašanj. Odgovoril je seveda brez zadrege, preudarno in tudi precej diplomatsko – kot se za moža na takem položaju spodobi.