prihodnje še veljala. Msgr. Gerdol je še omenil župnike, ki so mu stali ob strani; to so g. Šuligoj, msgr. Vončina, ki je v nedeljo sedel med občinstvom, in pater Rafko Ropret. G. Lojze Kržišnik je svoje predavanje osnoval na pojmu nove evangelizacije in se pri tem vprašal, kakšno vez ohraniti s trastarše, skrbelo je za nauk za pr- dicijo. “Nova evangelizacija ne slovoobhajance in prvobirmance, ni na novi vsebini”, saj verjeti moskrbelo je tudi za bolnike in že od ramo v Kristusa Odrešenika, kar svoje ustanovitve prirejalo maše pomeni, da tradicijo v vsebini ne hvaležnice, ki potekajo vsak 2. no- gre spreminjati. “Novo mora povember v stolnici sv. Justa. Sloven- stati le navdušenje, s katerim ozsko pastoralno središče namenja nanjamo Kristusa”, je dejal in pousvojo pozornost tudi tistim žu- daril, da ni zato tradicija izvirek pnijam, v katerih so prisotni Slo- krščanskega etosa, prava iztočnica venci, ki pa niso deležni sloven- je molitev v družinskem krogu. “Izhodiščna točka evangelizacijskega procesa je torej molitev, ki mora spremljati naše delo in naše družine.” Tako je treba graditi občestvo: sestavljati ga morajo ljudje, ki morajo postati “kvas v svojem okolju”. G. Kržišnik je msgr. Gerdolu takole odgovoril: “Nov pastoralni program mora sloneti na usposabljanju ljudi za poslanstvo kristjana”, kar drugače pomeni, da je treba “usposabljati starše, da vzgajajo svoje otroke v veri”. Še kako je torej pomembno izhodišče II. Vatikanskega koncila, po katerem “župnik ni ohranil svoje dominantne vloge: pomembno je postalo občestvo, ki hodi proti Foto IG evharistiji.” skega bogoslužja. Msgr. je pouda- Posebno zanimivo je bilo med deril, da je kapelica v ul. Risorta edi- bato razmišljanje predsednika DSI ni izrecno slovenski bogoslužni Sergija Pahorja, ki je poudaril, prostor v Trstu, saj so ostale cerkve kako je postala tradicija, v kateri je namenjene bodisi italijanskim bo- bila vzgojena njegova generacija, disi slovenskim vernikom. neučinkovita pri vzgajanju mladih Šentjakobski župnik g. Penko pa v veri. Ali so neomajna stališča je pred leti ’ponudil’ msgr. Gerdo- Cerkve glede kočljivih vprašanj dalu cerkev pri Sv. Jakobu kot bogo- našnjega časa (izvenzakonske zveslužni prostor za pastoralno sre- ze, itd.) upravičena? - bi lahko svodišče: vodja le-tega se je med bodno interpretirali besede Sergija svojim posegom zaskrbljeno Pahorja... Igor Gregori vprašal, ali bo ta rešitev v gija, za katerim je dolgo žalovala. Zelo težko jo je tudi prizadela smrt dvajsetletnega vnuka Armanda. Živela je na svojem domu s hčerko Rado, zetom Grazianom in vnuki. Vsi so do zadnjega dne ljubeče in zgledno skrbeli zanjo. Netka je bila vseskozi povezana z domačo cerkvijo, kjer je redno hodila k sv. maši. Pravzaprav so jo v preizkušnjah in težavah celo stoletje ohranjevali vera, molitev in veselje do petja. Rada je imela ljudi; v njeni družbi nam je bilo prijetno. Izžarevala je optimizem da, kako pomembna je njihova prisotnost v krščanski skupnosti, bom tudi nje obiskal, tam, kjer one iz dneva v dan doživljajo svojo pripadnost Kristusu in jasno ter prepričljivo pričujejo s tem, da se posvečajo malim in ubogim, tistim, ki pričakujejo, da se jim kdo približa v njihovem trpljenju in pomanjkanju. in ljubezen do sočloveka. Njen ohrabrujoči nasmeh nas je bodril in spravljal v dobro voljo, še posebno, ko nam je še pred kratkim zapela narodno “Mi smo vojaki korenjaki, kako nas gledajo ljudje”, ki se je je davno naučila v osnovni šoli. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi. V cerkvi in na pokopališču ji je občuteno pel domači cerkveni zbor. S pesmijo Glejte že sonce zahaja… smo se poslovili od predrage Netke, kriške stoletnice. Lahka naj ji bo domača zemlja! Kot piše apostol Pavel v svojem pismu Rimljanom, sem tudi jaz prosil Boga, da se mi nekako posreči priti kdaj do vas. Tudi jaz hrepenim, da bi vas videl in vam posredoval kak duhovni dar milosti, ki naj vas utrdi, in tudi jaz sam potrebujem, da bi se okrepil, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni (RIM 1,10-12). Če resno pričakujem, da bo moja vera mogla okrepiti vašo, pa obenem prosim vas, da bi vaša vera mogla dati moč moji. Za vse to sem vam hvaležen. Želim pa si, kot pravi apostol Peter, ko bom nekaj mesecev živel med vami kot pastir, ki z ljubeznijo služi svoji čredi, če že mi ne bo uspelo, da bi ji bil vzor, da vam bom mogel vsaj v kakšnem pogledu zapustiti spomin na dober zgled. (1 Pt 5,2-3). Lepo je, da se pastirski obisk začne enajstega februarja, na dan, ko se Cerkev spominja prikazovanja Brezmadežne v Lurdu, ter se zaključi trinajstega maja, ko se spominjamo Marijinega prikazovanja v Fatimi. Mariji, materi edinega pastirja, zaupam tako sebe kot vas. Vem, da me bo spremljala s svojo priprošnjo.”