Vprašanje, ki ga afera Holmec v resnici pušča za seboj, je načelno: ali sme novinar zaupati državnim dokumentom? Ali se sme v demokratični pravni državi zanašati na besedo visokih državnih funkcionarjev, s katero jamčijo za verodostojnost takih dokumentov? Ali pa mora, kot nas ta čas prepričujejo tisti, ki vztrajajo, da bi novinar moral ministrske podatke še dodatno preverjati, imeti neprestano pred očmi dejstvo, da živi v državi, ki jo vodijo zgolj in samo pokvarjeni hohštaplerji, sposobni vsakršnih grdobij in hudobij? Tu ne govorim o dvomu, radovednosti, intuiciji, vsem tistem, na čemer sloni dobra novinarska zgodba. Moje vprašanje je načelno in skuša dešifrirati čedalje bolj kočljiva razmerja med novinarji in podatki, ki jih fabricirajo državne strukture: zanima me, kaj naj novinar počne z njimi, da se ne bomo kar naprej spraševali, kako prenesti tisto, kar počnejo oni z novinarjem. Ali je novinar, ki po definiciji ne sme lagati, lažnivec, če korektno zapisuje vladne laži? Predpostavimo, da bi novinar v primeru Holmec ravnal tako, kot ni ravnal: da bi se torej odpravil po mnenje na Koroško. Pa bi se zaradi te raziskave kaj spremenilo? Na eni strani bi imel uradno zabeležko, na drugi pa ogorčeno zanikanje prizadetih. Nikogar ni, ki bi se danes hvalil s tem, koliko ljudi je po predpisih ali mimo njih v tej ali oni vojni poslal na oni svet. Tako pač je. In nehajmo se sprenevedati: do konca zaostrene razmere, ki jih terja posurovelo moško srce vsake vojne, niso posebej neugodne za nastanek krutih resničnosti. To, da so take resničnosti proti napisanim pravilom vojnih iger, še ne pomeni, da se je katera vojna tudi v resnici odigrala brez njih. Ampak dokler se bo v vladajočo zavest vojna lahko vpisovala le kot sveta stvar, je najbrž jasno, da ne more imeti nič skupnega z zločinom.