Ko je zdaj že bivši minister Dimitrij Rupel pred dobrim mesecem dni začel samega sebe obravnavati kot žrtev vladajoče stranke, še nič ni kazalo, da žrtve spet prihajajo v politično modo. Rupel, ki že celo poosamosvojitveno obdobje uspešno vozi politični slalom, pač ne bi bil Rupel, če ne bi svoj ministrski padec izkoristil za novo mitologizacijo že tako kočljivih razmerjih med našimi zaslužnimi in njihovim zaslužkarstvom. Tudi potem, ko je z neprijetno konkretnim dejstvom, da ni bil izvoljen za podpredsednika parlamenta (na dopustu), poslanec Rupel svojo vlogo žrtve samo še dramatično zaokrožil, se je zdelo, da tovrstno koketiranje z žrtvami ne more biti nič drugega kot stvar osebnega stila. Če ne bi bil patetičen, ne bi bil Ruplov in če ne bi bil Ruplov, bi bil oduren. Nedvomno bi bolj kot liberalcu pristajal kakemu despotu, ampak tovrstne dvome je Sloterdijk odpravil z ugotovitvijo, da se v vsakem demokratu skriva operetni tiran.