Glavna režiserjeva pozornost je seveda namenjena igralcem, kar se filmu tudi pozna, saj je po tej plati za slovenske razmere več kot nadstandarden. Čeprav to velja za vse nastopajoče, kaže še posebej omeniti Tjašo Železnik, ki blesti kar v treh ključnih ženskih vlogah. Manj prepričljiva je konstrukcija treh osrednjih zgodb, ki se sicer lepo prepletajo, a nekoliko šepajo v dramaturških podrobnostih, zaradi česar se početje in obnašanje likov ne zdi zmeraj najbolj motivirano. Na srečo Lapajne zgledno obvlada filmska sredstva pripovedi in ima poseben dar za pretanjeno stopnjevanje intimnejših odnosov, s katerimi si polagoma utira pot do skupnega jedra navidez povsem različnih zgodb, usod in oseb. Kot v Šelestenju tudi tu ne kaže dvomljivih ambicij, da bi za vsako ceno odkrival povsem nova, še neobdelana področja medčloveških vezi, hkrati pa se zna upreti še bolj nevarni skušnjavi, da bi do kraja zaprl kakšno kočljivo poglavje teh odnosov.