Tako imenovane literarne raziskave imajo smisel le tedaj, kadar prelamljajo navade, ki so okamnele v “kulturo”. Ena izmed takšnih navad je postalo omalovaževanje povezave med avtorjevim prepričanjem in fikcijo, tako da so stvaritve domišljije nehale podlegati kakršnim koli zakonom razen svojim lastnim. In junak romana, ki pride izpod romanopiščevega peresa, je nedvomno po definiciji človek, ki živi samo na straneh knjige, četudi bi bili prototipi zanj pravi ljudje. Toda zakaj bi jemali za zgled roman, ki kot zvrst še ni pretirano dolgo živ? Izkaže se, da za Božansko komedijo ni uporabna iznajdba “pripovednega subjekta”, ki nastopa bodisi v prvi osebi ali kot neosebni pripovedovalec. Gibalna sila v njej ni noben “subjekt”, ampak Dante Alighieri. Že, toda ali razmišljamo o slikarjevih prepričanjih, kadar si ogledujemo versko slikarstvo renesanse in baroka? Na to bi lahko odgovorili, da v iskanju analogij med slikarstvom in literaturo ne smemo predaleč, ker so sredstva in cilji različni. Seveda, toda ne glede na to “poganskost” ločuje nekatere slikarje, ki jim je bila tema popolnoma očitno samo pretveza, od drugih, ki so bili v vsaki potezi čopiča neprikrito pobožni. Na žalost je to kočljivo področje, ker na njem primanjkuje metod, ki bi dovoljevale razločevanje, raznolikost stališč, ki jih lahko slutimo pri ustvarjalcih, pa je, kot se zdi, ogromna. Čutimo, da Milton drugače gleda na svoje onstranstvo kot Dante na svoje, toda ne znamo pojasniti, v čem je razlika. Ne v mlačnosti krščanske vere pri Miltonu. O gorečnosti tega ne le pesnika, temveč tudi protestantskega teologa in publicista ne moremo dvomiti. Kakšen namig bi nam morda dala sorodnost Dantejevih kozmoloških slik s srednjeveško znanostjo, medtem ko med Miltonovimi slikami in znanstvenimi pojmi sedemnajstega stoletja ni sorodnosti. Verjetno je tudi zaradi tega Dantejev prostor otipljiv, ima svojo dolžino, širino in višino, Miltonov prostor pa je nihajoč in neizmerljiv. V času, ko so v katoliški Franciji prebirali Descartesa in Pascala, tako matematika kot modernega kristjana, ki je izhajal iz znanstvene revolucije, sta se v protestantski Angliji pojavila pravljična, srednjeveško-baročna nebo in pekel izpod peresa predstavnika puritanstva, torej smeri, ki ni naklonjena izmišljijam lepih umetnosti – to pa je, kot se zdi, nepričakovano maščevanje teatralizacije, izrinjene tako iz življenja kot iz cerkvenega obreda.