konference v Nemčiji, na katero sem bil povabljen kot govornik, je nemška organizacija, ki me je sponzorirala, da bi se distancirala od mojih pogledov, podala vrsto javnih pojasnil in v enem izmed njih je bilo mogoče prebrati naslednje: »Edinstvenost človeškega življenja prepoveduje vsakršno primerjavo – ali natančneje, enačenje – človeškega življenja z življenjem drugih živih bitij, z njihovimi oblikami življenja ali interesi.« V tem delu pa gre ravno za primerjavo in v nekaterih primerih za enačenje življenj ljudi in živali. Pravzaprav bi lahko rekli: če obstaja kak posamezen vidik tega dela, ki ga razlikuje od drugih pristopov k temam, kot so enakopravnost ljudi, splav, evtanazija in okolje, potem je v tem, da se teh tem loteva z izrecnim oporekanjem predpostavki, da imajo vsi pripadniki naše vrste, zgolj zaradi pripadnosti naši vrsti, kakšno posebno veljavo ali inherentno vrednost, ki bi jih dvigovala nad pripadnike drugih vrst. Prepričanje o človekovi superiornosti je zelo globoko zakoreninjeno in oblikuje naše poglede na mnogih kočljivih področjih. Izzvati jo ni majhna stvar in ne bi nas smelo presenetiti, če takšno ravnanje izzove burne odzive. Vendar, kakor hitro razumemo, da je za proteste deloma krivo rušenje tega tabuja primerjave ljudi in živali, postane jasno, da ni več poti nazaj. Zaradi razlogov, ki so podani v naslednjih poglavjih, bi bila prepoved vsakršne primerjave med vrstami filozofsko nedopustna. Poleg tega bi onemogočila opuščanja krivic, ki jih prizadevamo nečloveškim živalim, in okrepila poglede, zaradi katerih je bila okolju na planetu, ki si ga delimo s pripadniki drugih vrst, storjena velikanska nepopravljiva škoda. Stališčem, ki so sprožila tolikšne spore v nemško govorečih deželah, se torej nisem odrekel. Če so ta stališča kakorkoli nevarna, so tem nevarnejša prizadevanja po nadaljnjem ohranjanju tabujev, ki se sesedajo. Mnogi se seveda ne bodo strinjali s tem, kar imam povedati. Ugovori in protiargumenti so dobrodošli. Od Platonovih časov naprej je filozofija napredovala dialektično, tako da so filozofi ponudili razloge za nestrinjanje s stališči drugih filozofov. Nestrinjanje je dobro, saj je pot do stališča, ki ga je mogoče bolje zagovarjati; da pa se o stališčih, ki sem jih predstavil, ne bi smelo niti razpravljati, je vendarle nekaj čisto drugega, in res zado9