Literarna zgodovina nas uči, da je bil Dane Zajc pripadnik tistega povojnega vala mladih, ki je prekinil z intimizmom in v slovensko poezijo uvedel eksistencializem. Označevanje in predalčkanje je po svoje zelo nehvaležno, ker je treba to potem tudi utemeljiti; ko berem Zajčeve pesmi, se mi zdi, da so precej intimne pa tudi eksistencialne. Če se seveda držimo zelo ozke oznake intimizma, ki naj bi po mnenju perspektivovcev bil enak sentimentalizmu, bi v ta okvir sodile predvsem zelo zgodnje Zajčeve pesmi. A sentimentalizem je v tem kontekstu slabšalna oznaka in pri poeziji kot taki je brezplodno opletati s to ali ono priponko. Je dobra ali slaba, ne glede na to, v kateri predal sodi. Prav tako bi bilo Daneta Zajca pretirano označiti za enega največjih slovenskih pesnikov nasploh, ker posploševanje boli druge kandidate, čeprav nedvomno je pomemben pesnik. Njegove pesmi obeležujejo določeno kočljivo obdobje (saj to zgodbo že poznamo) v slovenski literarni zgodovini in pričajo o njegovi težki osebni izkušnji; ali izkušnjah, bilo jih je več. Knjiga, ki je pred nami, ni zgolj še eden od izborov ali antologij, ki jih je bilo v zadnjih letih kar precej, ampak je nekaka dopolnitev njegovih Zbranih del, ki so izšla pred leti. V knjigi naj bi namreč bile vse njegove pesmi; vse zbirke, pa še tiste, raztresene drugje in drugod, med drugimi tudi zelo zgodnje iz Mladinske revije in Besede, pa pesmi iz dram. Priložena je tudi plošča Ogenj v ustih, ki je bržčas eden večjih presežkov »paketa«; Škofove uglasbitve Zajčevih pesmi so namreč nekaj posebnega. Eckman letos svojega dela nikakor ni opravil slabo, a tele Škofove nekako presežejo vse druge poskuse. Treba je priznati, da je Zajc vedno bil zelo dovzeten za interdisciplinarnost svoje poezije, tako po glasbeni kot slikarski plati, to dokazujeta priložena plošča, pa tudi V belino bi zaplaval, pesmi, ki so nastale »v dialogu s podobami Hermana Pivka«, kot pove uredniška opomba. Zajčeve zbrane pesmi so pregledno urejene; najprej redne zbirke, nato še vse ostalo, kar sodi zraven, na koncu pa obsežna spremna beseda in življenjepis, ki prinaša pesnikove osebne komentarje, kar mu daje dodatno presežnost, zanimivo za literarne zgodovinarje in poznavalce. Seveda je tu tudi bibliografija, ki ne sme umanjkati. Sam sem z zanimanjem ponovno prebiral predvsem najzgodnejše pesmi in preostale iz »dodatka«, po zadnji zbirki, tiste, povezane s Pivkom, izbor pesmi iz dram in ostalo, kar je dodanega. Sedem izvirnih zbirk sem že prej precej dobro poznal, vključno z Dol dol, tiste zgodnje pa je imenitno imeti skupaj na enem mestu kot pa brskati za njimi po vseh letnikih Besed. Nedolgo tega je svoje Zbrane pesmi dobil Gregor Strniša, zdaj jih ima (ali ponovno ima, odvisno od aspekta) tudi Zajc. Oba pesnika sta svojo moč dokazala in pustila v časovno omejenem obdobju slovenske literarne zgodovine, a sta ostala vplivna; pri Zajcu se še posebej vidi, kako zelo je vplival na mlajšo slovensko generacijo, pri kateri dobi človek občutek, da pri vseh bere eno in isto pesem – poskušali so se zgledovati po njegovem jeziku »zarotitev« in »pripovedi«, a iz njega niso pobrali kaj dosti svojega in resnično presežnega; niso ga znali pretvoriti v lasten umetniški presežek. To bržčas velja za večino t. i. sodobne »urbane poezije«, četudi Zajčevih pesmi še zdaleč ne moremo označiti za kaj takega, ravno nasprotno. Sama oznaka »urbana poezija« je sicer zgrešena in sumljiva, a o tem naj razpravljajo na fakultetah. Tako ali drugače: Zajčev pesniški opus je zaokrožen in že zdavnaj del kanona. Pričujoča knjiga prispeva v ta vodnjak nekaj prečiščene vode; Zajčeva pesniška zapuščina naj bi bila zdaj urejena in zapakirana v eni sami knjigi. Kdo ve, kdo bo zdaj spet privlekel na dan ugotovitev, da ja, da ena knjiga, to je to, kar piše pesnik. Čeprav je Prešeren napisal dve. In čeprav ugotovitev o eni knjigi drži le relativno. Zame je to pri Zajcu še vedno Abecedarija in za konec sem prihranil razočaranje – zbrane pesmi že, ampak samo za »odrasle«. Odtod pogojniki tam zgoraj. Vse, kar je za mlajše, v knjigi umanjka, kot da ne sodi zraven. Zgolj hiba, uredniška odločitev ali ponovno že znana nam odprta rana slovenske literarne mentalitete?