Avtorica se nadalje ustavi ob kočljivem obdobju človekovega žalovanja. Pri tem poudarja, da je najbolj primerno, če prijatelji čim manj govorijo, najbolje, da nič. Pot žalovanja mora prehoditi vsak sam, in to v celoti. Danes se zaradi naglice teži k temu, da bi čim manj žalovali in bi se čim prej vrnili k ustaljenemu življenju, morda celo zabavi. Toda vsakdo tega ni zmožen in mnogi ljudje ga preživijo z veliko težavo. Moški naj bi se na žalovanje pogosteje odzivali bolj napadalno, a po avtoričinem mnenju ni nič manj nevarna izolacija, saj ta lahko sproži samomor po obrokih . Enako velja za regresijo - to je vračanje v obdobje, ko je bilo še vse v redu, ki jo avtorica ocenjuje kot napačno pot. »Žalovanje je stvar srca in poteka predvsem v samotnih, tihih urah.« (str. 108) V povezavi z žalovanjem in trpljenjem ob izgubi najdražjih navaja tudi misel znamenitega psihiatra Viktorja Frankla, ki je preživel koncentracijsko taborišče: »Trpljenje je tu zato, da se predela v zmogljivost.« (str. 102) To naj bi seveda pomenilo, da naj bi se ob žalovanju človekova bolečina predelala v njegovo zmogljivost.