Prvi vidik se nanaša na zaupanje v mednarodnih odnosih. V svetu je znano reklo o zaupanju, ki je kakor krožnik iz porcelana. Ko ga enkrat razbiješ, ga lahko le zlepiš, nikoli pa ne bo tak, kakršen je bil prej. To, da je minister javno posredoval del neuradnega pogovora, ki ga je imel s finsko veleposlanico, je problem finske veleposlanice. To dejanje pa je problematično tudi za Slovenijo, le da ima širše razsežnosti. Ne bi bilo presenečenje, če se bodo slovenskemu zunanjemu ministru zaradi njegovega ravnanja zaprla vrata do neformalnih izmenjav informacij. Že samo po sebi je za predstavnike držav tvegano zaupati kočljive informacije kolegom iz drugih držav. Če pa so ob tem priče še temu, da nekatere informacije iz neuradnih pogovorov pridejo v javnosti in jih sporoči kar sogovornik sam, je zaupanja najverjetneje nepreklicno konec. Zato je tudi slovenska nota, poslana na Finsko, češ da lahko oddaja finske javne televizije o sumu korupcije v Sloveniji »omaje zaupanje v dvostranskih odnosih med državama«, nekonsistentna. Zaupanje je verjetno že omajano, vendar ne zaradi Finske.